Zbežala s Phuketa. Kakšnih 50 kilometrov in 2 uri vožnje s hitro ladjo stran.
Otočje Phi Phi sestavlja šest
otokov, edini poseljen je Phi Phi Don. Apnenčaste formacije so veličastne in spominjajo me na Halong Bay v Vietnamu. Cene na Phi Phiju so precej bolj zasoljene in sob za 5 evrov na noč tu ne boste
zlahka našli. Moj bungalov na vrhu hribčka (Zašvicaš. Ful.) je bil eden od
ugodnejših – 800 bahtov (20 evrov) na noč. Bambusov bungalov, vzmetnica na
razmajanih tleh, komarnik z luknjami in zaporniška kopalnica, ki sem si jo
delila z gospo žabo. Lušno žabo. Jebiga, za prespat bo že.
Otok v obliki črke H je precej
hribovit, nanj pa prispete v vas Tonsai,
ki se nahaja na vodoravni črtici v črki H. Tu je tudi središče vsega dogajanja
na otoku. In ja, bankomati so na vsakem vogalu. Šoping, hrana, pivo, vodka v
vedru, žurke na plaži, vroči Tajci, ki bruhajo ogenj, vedno polni masažni
saloni in še bolj nabiti tattoo studii.
Na tem otoku tajski mojstri, ki so v večini na nekih čudnih drogah, poleg
klasičnih tetovaž delajo tudi tiste z bambusom. Namesto z brnečo tetovatorsko
pištolico, kožo ročno prebadajo z jekleno iglo ali bambusovo paličico, ki jo
namakajo v črnilo. Takšna tetovaža se zaceli v treh dneh in je boljši suvenir
od magneta na hladilniku. Sori, mami. Mogla!
Leta 2004 je tukaj pustošil najsmrtonosnejši cunami v zabeleženi zgodovini. S seboj je skupno odnesel več kot 230 tisoč življenj. Tudi s Phi Phija je izbrisal vso infrastukturo in vzel vsaj štiri tisoč življenj. Tisto nesrečno jutro po božiču
naj bi bilo na otoku okoli 10.000 ljudi, domačinov in turistov. Val ga je zadel
z obeh strani prečke na H-ju. Tri metre visok na eni, šest in pol na drugi, na
sredini sta se srečala. Danes na katastrofo spominjajo le table z
evakuacijskimi napotki ob morebitnem ponovnem udaru in pa kakšen palmin
štrcelj. Natančno število žrtev verjetno nikoli ne bo znano, med otočani pa je
brez enega ali obeh staršev ostalo 104 preživelih otrok. Če smo že pri tem - poglejte si film Nemogoče (The Impossible).
Tudi na tem otoku ni prometa. Prtljago vam do prvega klanca s 60% naklonom
z vozičkom pomaga privleči nekdo iz bungalova, ko se sredi noči vračaš z žurke
pa ... Srečno, Kekec!
Iz vasi lahko z razmajano barkačo naredite dnevno turo okoli otokov in si
ogledate lepše plaže. In snorklate med tisoč barvnimi ribami. Če je sreča, še z želvami in morskimi psi. In male lušne opice na Monkey Beachu grizejo zoprne turiste. Prav imajo. Do nekaterih plaž
tisti najbolj zagrizeni hribolazci sicer lahko pridete tudi čez džunglo. In
razgled z najvišjih točk je vreden vsake zašvicane zadnje čiste majice.
Otočki, ki jih oglašujejo kot rajske, svoj čar izgubljajo na račun nas,
tujcev. Preveč nas je. Povsod smo. Kot muhe. Donov sosed Koh Phi Phi Leh je manjši, za svojo slavo in horde turistov s
selfie sticki pa se lahko zahvali Dannyju
Boylu in Leonardu DiCapriu. Na
tem otočku so v zalivu Maya Bay
namreč posneli film The Beach (Obala). Film
je hud, plaža pa ne več toliko. Zaliv je poln turističnih ladjic, ker gre za
nacionalni park, pa za vstop na plažo plačate 400 bahtov. Njeh. Film je sicer
že med snemanjem jezil lokalce, ki so filmarje obtožili ekološkega vandalizma,
saj so po plaži posadili še več palm, da bi bolj ustrezala opisu iz knjige. Na
poti do tja je še Vikingška jama,
huda.
Na otoku sem se
ujela še s tremi norimi Vrhničani in naše novo poznanstvo smo obeležili tako,
kot se za Slovence spodobi. Na zdravje!