Vang Vieng ali Kako smo mislili, da bomo umrli

Iz Luang Prabanga sem šla proti jugu. V mesto, kjer poduhovljene ljudi zamenjajo ljudje na mamilah, templje pa bari, kjer 24/7 predvajajo serijo Prijatelji. Same – same, but different, bi rekli Tajci. In čeprav namen mojega tripa niso žurke, pijančevanje, spanje do 12h in lenobno preganjanje mačka do naslednje žurke, včasih pač paše zaviti v najbolj žurersko mesto v državi. Ravno toliko, da se spomnim, zakaj sem potrebovala malo miru. 

Vang Vieng. Pot do sem popotnike navadno vodi iz Luang Prabanga ali Vientiana. Razgledi na vijugasti poti so paša za oči, a malo manj prijetna izkušnja za želodec. Kot pač večina cest na tem delu sveta. Z Angležema smo si tokrat privoščili zasebno sobo, 50 000 kipov na glavo. Ker se ti sredi noči pač ne ljubi držati las nori Nemki, ki si je privoščila "happy shroom shake" in vedro vodke, medtem ko bruha po tvoji postelji.

Mesto, obdano z izjemno kraško pokrajino in pravljičnimi apnenčastimi gorami, ima nekoliko moreč sloves. Ena od najbolj razvpitih aktivnosti tu je tubing po reki Nam Song, kjer plutanje v velikanski tubi ni v prvem planu. Ob reki je na vsakih 200 metrov pivska postaja, kjer vam domačini vržejo vrv in vas iz srednje deroče reke potegnejo v bar s poceni alkoholom. Z vedri tega, če smo natančni. Pred tremi leti je ta atrakcija vključevala še zip line, gugalnice in tobogane, a so jih po nekaj smrtnih primerih umaknili. Samo v letu 2011 so našteli 27 utopitev popotnikov pod vplivom opojnih substanc. In večina se je poslovila na tej nekaj kilometrov dolgi progi. Danes je ta atrakcija nekoliko bolj varna. Recimo.

Sori, mami, morali smo preveriti. Po poznem zajtrku se nas je skupina tridesetih popotnikov, ki smo se spoznali nekje med Bangkokom in Luang Prabangom (smešno, kako na drugem koncu sveta srečuješ ljudi, ki si jih spoznal več sto kilometrov stran), spravila novemu (noremu) izzivu naproti.

Tubing stane 55 000 kipov + 60 000 kipov depozita za tubo, če je ne vrnete do 18h. Naj povem, da dan mine v zelo nenavadnem ritmu, če so v igri tube, bari, vedra in odsotnost kosila in večerje. Seveda jih nismo vrnili do 18h. In tema v mesto, skrito med visokimi hribi, pride zahrbtno. Na hitro in brez opozorila. Mi pa sredi ničesar. Na reki. Na tubi. V popolni temi. Po vedrih. Brez tabel in znakov, kje moramo iz reke. Kakšne pol ure smo zasanjano opazovali svetle zvezde in drseli po reki, pomirjeni, da nas bo zagotovo kdo pogrešal in prišel rešit. Dokler nismo izgubili Jacka. Mimo nas je šla samo njegova tuba. Medtem ko smo se poskušali upirati toku in ustaviti, smo si potolkli kolena in šele potem ko smo se ob neprehodno zaraščenem bregu nekaj neskončnih deset minut poskušali održati za spolzke korenine, je mimo pripraval Jack. Ni nam znal pojasniti, kje je bil ves ta čas. In šele na kopnem umiramo od smeha, ko se spomnimo, kako smo v temni vodi kričali "Jack! Jack! Come back!" Tisti, ki ste Titanik in parodije na ta prizor pogledali tolikokrat kot jaz, boste razumeli. Nekaj minut kasneje se je naša formacija ob čereh razbila in z Jackom in Anglijo smo ostali sami. Še vedno nas nihče ni pogrešal. Izvlekli smo se na bregu s "stopnicami", ki so vodile v dom/gostilno, kjer je večerjala skupina domačinov. Bosi, v kopalkah in s krvavečimi koleni smo se privlekli do terase. Gospodje so takšnih prizorov očitno dobro vajeni, saj niso delovali presenečeno. Presenetil jih ni niti Jack, ko je pograbil njihove palčke in napadel skledo z ostanki riža. Poklicali so nam tuk tuk, ostalo nam je še nekaj energije za barantanje in evo nas, doma! V naslednji uri so do hostla prikapljali še ostali, živi, zdravi. No, s plavimi koleni, za spomin in dokaz, da si teh filmskih prizorov nismo izmislili. Najboljša nora dogodivščina, ever! :)

Kakorkoli že, Vang Vieng mi je noro všeč. Travme, ki jih pusti tubing, lahko pozdravite z lenobnim dnevom v Blue Lagoonu, sicer pa mesto ponuja še veliko drugih aktivnosti. Po reki vam ni treba na pijansko vižo s tubami, lahko greste s kajakom. Ni vam treba v bare, namesto tega lahko raziskujete jame. Ni se vam treba drogirat, nad mesto se lahko dvignete z balonom. In ni vam treba jesti le riža, nudlov in sladkega toasta, francoska kolonizacija je poleg vožnje po desni strani ceste za seboj pustila tudi bagete in rogljičke. 

Sabadi, Luang Prabang!

Vsak dan znova se zgodi nekaj, kar me opomni, da za moj solo trip ne bi mogla izbrati boljšega tajminga. Stvari se vedno poklopijo in padejo na svoje mesto ali pa se izkažejo za boljše, kot sem pričakovala. Verjetno veliko pripomore tudi to, da so moja pričakovanja nizka in imam nekje v rezervi vedno shranjen najhujši možen scenarij. Nenavaden pristop za večnega optimista, pa vendar.

Nočni avtobus iz Huay Xaia, mesta ob meji Tajske in Laosa je v Luang Prabangu po 12 urah vožnje ustavil ob 5. uri zjutraj. Tema. Črički. Sredi ničesar. Pet razmajanih tuk tukov, ki so očitno tvoja edina rešitev. 25 Tajcev ali Laočanov, ki so se porazgubili v noč in 10 zgubljenih popotnikov z vseh delov sveta, ki jim ni povsem jasno, kam zdaj.

Čeprav rezervacije prenočišč v teh krajih niso nuja in posteljo brez težav najdeš med sprehodom čez mesto, sem tokrat (celo) mislila vnaprej. Po 16 urah na poti in z backpackom na hrbtu ob petih zjutraj pač ni prijetno iskati doma. Ampak postelja je bila še nekaj ur stran, saj je bil hostel poln, moj check-in pa šele ob 12h. Spanje je za šibke, si zadnje dni pogosto rečem. "Receptor" v hostlu, ki sem ga vrgla iz sladkega spanca, je ob pogledu na moje podočnjake skuhal kavo in mi odprl omarico, da sem se vsaj znebila prtljage in šel nazaj spat pod mizo. Prav, kava na pragu pred hostlom, torej.

Pričakovala sem tihe in prazne ulice, ampak mesto se je v tišini prebujalo že pred zoro. S temnih kotičkov so začele prihajati cele družine, v najboljših oblačilih, kar jih premorejo. S košarami hrane so se v tišini posedli ob cesti in čakali. Od nekje se je vzel stoletni gospod in mi z roko nakazal, če sme prisesti. Prikimam. "Dis, saibat," mi pojasni. Prikimam in se nasmehem. Gospod se nasmehne nazaj. "Today, very more," nadaljuje. Prikimam. Nimam pojma. Kot kaže, sem naletela na obred Sai Bat, jutranje darovanje hrane budističnim menihom. In "today" daruje veliko več ljudi kot sicer. Sedela sva v tišini in opazovala. Čez nekaj minut so prišli. Menihi. V ravni vrsti, bosi in v oranžnih haljah ter s kovinskimi posodami, v katere so domačini spuščali hrano in dišeče palčke. Brez besed, s sklonjenimi glavami in vendarle spoštljivo. Nekaj nenavadnega je bilo v zraku. Nekaj ponižnega, a mogočnega. In v meni se je spet začel napihovati tisti mehurček sreče.

Luang Prabang velja za religijsko in kulturno prestolnico dežele, polno Watov, oziroma templjev, po ulici v oranžnih haljah hodijo menihi, zaradi svoje posebnosti pa je tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine. Moj prihod v mesto ob nezemeljski uri se je izplačal, nisem pa vedela, da najboljše šele prihaja. Izkazalo se je, da sem v mesto povsem nenačrtno prišla na prvi dan tridnevega festivala Lai Heua Fai, ki pade na dan po polni luni konec oktobra oziroma začetek novembra. Domačini in menihi po ulicah izobesijo lanterne in izdelajo ladjice s svečami, ki jih zadnji dan festivala prižgejo in spustijo po Mekongu. Vzdušje bi lahko primerjali z božičem pri nas. Kar je tudi razlog, da je pri jutranjih daritvah sodelovala vsa skupnost. S Kanadčanom, Danko, Angležom in Malezijcema smo v mestu skočili na nudle – v ozki uličici tik ob glavni cesti Sisavangvong najdete stojnice s kupi hrane, kjer za 15 000 kipov dobite krožnik in nanj spravite vse, kar vam pride pod roke, nato pa ob Mekongu poiskali kotiček, od koder smo opazovali lanterne. Tudi mi smo pri uličnih prodajalcih poiskali lanterno, jo spustili v zrak in se poslovili od slabih mislih in začeli znova. Recimo. 

Vmes nas je zaneslo še v Utopio, bar, kjer se, ko pade mrak, zberejo vsi backpackerji, ki so trenutno v mestu. Naslednja postaja od tod je bowling, očitno edini prostor, kamor se nori zahodnjaki hodijo zabavat, ko mesto končno zaspi. Nekje na poti, ko sem Italijanu poskušala razjasniti nekaj ključnih dejstev o Sloveniji, me je za rokav pocukala Ana iz Kranja, ki je iz konteksta razbrala, da sem slovenskega naroda sin. Prva Slovenka do zdaj. In kakor hitro sva se srečali, sva se tudi razšli. Kratek objem in srečno pot. Nočnih fotografij raje ne bom delila z vami, namesto tega si poglejte, kaj vse se najde na tržnici.

Po prekratki noči sem z Angležema (ki že štiri leta živita na Novi Zelandiji) skočila do turkiznega slapa Kuang Si, ki ga obdajata divje tropsko rastje in rezervat z rešenimi medvedi. Bosi smo splezali na slap in med brisanjem potu prekleli našo odločitev. Na srečo je bila tudi ta ena boljših. Na vrhu se nam je odprl nov svet z neskončnim rečnim bazenom, ki se zlije v slap. Ma, vau!

Po dveh nočeh v Luang Prabangu smo s 15 drugimi popotniki, ki smo se spoznali nekje vmes, sedli na sedemurno vožnjo proti jugu. Tokrat ni bruhal nihče. Pozdravljen, Vang Vieng. Tu bomo bruhali vsi.

Adijo, Tajska. Dobro jutro, Laos!

Zadnjo noč na Tajskem sem preživela v Chiang Raiu, mestecu, ki je poleg Chiang Maia ena najpogostejših iztočnic za pot v Laos s severa Tajske. Prehode čez mejo omogočajo številne agencije, ampak zadevo lahko brez večjih zapletov ali živčnih zlomov in enkrat ceneje speljete tudi v lastni režiji. Kako?

Na stari avtobusni postaji v središču Chiang Raia za 65 bahtov ujamete avtobus do obmejnega mesta Chiang Khong. Vozi na vsake pol ure. Če nameravate v Laosu ujeti nočni avtobus do Luang Prabanga, priporočam, da greste iz Chiang Raia okoli 13h. Avtobus po dobrih dveh urah vožnje ustavi sredi ničesar, zato je tuk tuk edina možnost za pot do meje, kar z nekaj barantanja znese še 30 bahtov. Na Tajski meji vas v petih minutah poštempljajo, da ste državo pravočasno zapustili. Med tajsko in laoško mejo teče reka Mekong, čez nov most prijateljstva pa vas nekaj deset metrov lahko odpelje le avtobus, za novih 25 000 laoških kipov. Ja, tudi moji možgani so ob preklapjanju med evri, dolarji, bahti in kipi izvedli manjši upor. 

Vizo za laos kupite ob prihodu na mejo in stane 30 ameriških dolarjev. Plačate lahko tudi v bahtih, kar bo dražje. Izpolnite dva obrazca, potrebovali boste še majhno osebno fotografijo, takšno, kot za pasuš. Viza urejena, skok v še en tuk tuk in živjo, Huay Xai. Proti notranjosti države, v mojem primeru v Luang Prabang, se lahko od tod odpravite na več načinov. Zelo priljubljena je počasna ladja po Mekongu. Pot traja dva dni – s postankom za nočitev. Nekoliko manj priljubljena je hitra ladja, ki je menda precej nevarna. Jaz sem se odločila za tretjo možnost, avtobus. Ta iz avtobusne postaje v Huay Xaiu odpelje ob 17h (ali 18h, kakor se spomnijo) in ponavadi vozi 12 ur.

Čas potovanja od Chiang Raia do Luang Prabanga: 16 ur.

Chiang Rai, zadnja postaja pred laoško mejo

Po desetih norih dneh sta se najini poti s Kanado v Chiang Maiu razšli. Ona na jug, jaz še bolj na sever. Na avtobusni postaji Arcade sem ujela zadnji sedež na VIP Green Busu proti Chiang Raiu. In na njem sem bila na moje začudenje edina belka. Končno. 263 bahtov in tri ure vožnje.

Še preden sem z obema nogama stopila z avtobusa, so me v svoje tuk tuke povabili trije "my friendi". Čeprav se že prvemu nasmehneš, odkimaš in zmomljaš tisti "korb khun kha", te drugi vseeno vpraša enako, za vsak primer. Moj hostel ni bil daleč stran od stare avtobusne postaje v središču mesta, zato sem šla kar peš. Mimogrede, aplikacija Maps Me za navigacijo ne potrebuje interneta in je moja najboljša prijateljica. Poleg starega dobrega papirnatega zemljevida, seveda. Mercy Hostel za 199 bahtov na noč se je izkazal za nov in čist kopleks sob s kuhinjo, mizo za biljard, hipsterskim barčkom in bazenom na sredini. Prostor za počitek, ne žurke. Načrtovala eno, ostala tri noči.

"Si že jedla?

"Nisem."

"Greva na večerjo?"

"Greva."

Še preden sem odložila backpack, sem spoznala Švedsko. Punca po Aziji potuje že 9 mesecev, mesec na Tajskem bo njena zadnja postaja. In tako so se končale moje prve in zadnje štiri ure na Tajskem, ki sem jih preživela sama.

Podobno kot v Chiang Maiu, sem v Chiang Rai nenačrtno prišla ob najboljšem možnem času – konec tedna. Kar je sinonim za Saturday in Sunday night market! Med odpravljanjem na tržnico sva s Švedsko spoznali še Nemca in tri Nizozemce, vse solo popotnike, ki so se nama pridružili. Naslednje tri dni smo mesto raziskovali z motorji, vozili po šestpasovnici brez črt (in po levi!), zavili na makadamsko cesto do slapov, hribolazili čez džunglo ... in preživeli.

S svojega seznama stvari, ki jih hočem videti še v tem življenju, sem končno prečrtala Črno hišo in Beli tempelj – Wat Rong Khun. Belo, odštekano, belo, moderno, belo in mi, skoraj edini belci. Tempelj so namreč okupirali kitajski turisti, ki so nam divje mahali in nas preučevali kot opice v živalskem vrtu, vsak drugi pa je hotel še selfie z nami. Bizarka. Najboljši del dneva je v času kosila, ko tempelj zaprejo za obiskovalce in ga z razdalje končno lahko opazuješ praznega.

Nekje vmes sem naletela še na Nemca 2, ki sem ga spoznala že v Chiang Maiu in se bova najverjetneje spet zagledala v Laosu. Majhen svet! Zdaj pa počasi čez mejo.