 |
| Khao San Road, Bangkok |
Od Bangkoka nisem pričakovala
veliko, a mi je sumljivec prirasel k srcu. Čeprav na prvi pogled nič ne štima,
vse štima. To, da se po sedempasovnici na enem motorju vozijo mama v visoki
nosečnosti, oče in trije mulci stlačeni nekje vmes, je povsem običajen prizor. To,
da ljudje dejansko znajo menjat pasove, tudi. In očitno palijo na totalno
blendirane šipe. Pričakovala sem, da več hupajo, pa niti ne. Ne hupajo za sproščanje jeze nad nesposobnimi vozniki, kot to počnemo mi. Hupajo pred ovinkom, da opozorijo nase. Hupajo, ko prehitevajo. Na kratko. In ne nadležno. Pričakovala sem
razjahane avtomobile, pa niti niso. Veliko zglancanih toyot in zglancanih
mercedesov. Hitre ladje. Javni prevoz za 7 bahtov. In kralj ulic, moje najljubše prevozno
sredstvo – tuk tuk.
Veliko revščine, veliko
bogatije. Templji, templji, menihi, Buda, templji. Noro dišeča hrana, noro smrdljiva hrana. "Vse to hočem met"
šoping, premalo prostora v backpacku. Potepuški psi, potepuške mačke. Vroče,
vroče. Vroče! In tajske masaže na vsakem koraku.
 |
| Kip je dolg 46 in visok 15 metrov. |
Mesto je polno nerealno bogato
okrašenih templjev. Wat Pho je
največji in najstarejši tempelj v mestu, poznan pa je po najdaljšem ležečem
kipu Bude na svetu. Kip je dolg 46 in visok 15 metrov. Pač, vau!
S Kanadčanko, ki sem jo spoznala po treh solo urah v mestu, sva se po 300 in nekaj stopnicah spravili še na Zlato goro, kjer stoji tempelj Wat Saket. Z razgledom na mesto. Z ladjo sva šli še čez reko do Wat Aruna in na poti nazaj zavili v sumljivo enosmerno ulico, polno potepuških psov in sumljivih gospodov brez zob/rok/nog. Preživeli.
 |
| Pred vstopom v tempelj pokrijte kolena in ramena ter sezujte čevlje. |
Kaj še? Khao San Road! Hrana, pivo, šoping, žurke, pivo, pečeni črički, pivo, pečene kobilice, ping pong in lady boy show, kokosov sladoled, pečeni škorpijoni, spomladanski zvitki, pad thai, pečene stonoge. Ponovi vajo. In spokaj najkasneje v treh dneh.
 |
