Dve glavni ulici
v mestu lahko prehodiš v petnajstih minutah, na teh nekaj metrih pa se drug ob
drugem stiskajo stojnice z lokalno hrano (ki so si že pridobile moje zaupanje),
kakšnih 30 luštnih lokalčkov s poceni zajtrki, kosili in večerjami, 30 tattoo
studiev in nekajkrat toliko guesthouseov, kjer lahko prespite že za tri evre na
noč. Skozi Pai teče tudi reka in ta na bregovih skriva najboljše – bungalove.
Ker s puncama
(Kanada, ki sem jo spoznala že prvi dan v Bangkoku in London, ki se nama je
prisesala na nočnem vlaku iz Bangkoka v Chiang Mai in se je nikakor nisva znali
vljudno otresti) nismo imele rezerviranih prenočišč, smo se naložene in v
najhujši opoldanski vročini odpravile v lov za novim domom. V 45 minutah smo
preverile sobo in ceno v kakšnih petnajstih guesthousih in še vedno vztrajale,
da lahko najdemo kaj lepšega. No, Slovenija je vztrajala, kdo pa drug.
Dom smo našle šele kakšni dve uri kasneje, ko smo bile že precej zoprne in kdo
ve koliko stran od glavnih ulic. Kje? Čez reko, ob priljubljenem hipijevskem hostlu
Spicy Pai stoji nekaj bungalovov. Iskanje doma v troje je precej nehvaležno,
saj je eden vedno odveč ali premalo. S Kanado sva se tako po hitrem postopku končno
znebili Londona (naravna selekcija, nimaš kej), ki je noč preživela v zadnji
prosti postelji v Spicyju, midve pa sva končno dočakali svoj bungalov. Hišica
sredi riževega polja s teraso in visečo mrežo, 400 bahtov za obe. Zadovoljna.
In dosegla svoje. Končno. Ommmmmmmmm.
Naslednje dni v
Paiu bom skrajšala na tole:
Najem motorja:
100 bahtov, napolnjen rezervoar: 60 bahtov, smuti iz lubenice ali manga: 30
bahtov, kokosov sladoled: 15 bahtov, riž ali nudl: skoraj džabe, gasa, slap v
tej sosednji vasi, vroči vrelci v naslednji, random srečanje s sloni ob cesti
malo naprej, gigantski beli Buda na vrhu hriba, 2x skoraj povožena kača, gekoti
v kopalnici, Sunset bar in ljudje na mamilah. Veliko novih ljudi. Veliko smeha.
Res kul novi ljudje. Pad thai v restavraciji sredi noči namesto bureka. Še več
smeha. Nobenega mačka.
