Koh Phangan: Nočni obisk zloglasnega Full moon partyja

Polna luna. Koh Phangan. A-uuuuuu.

Otok vsak mesec privabi tudi do 30.000 žurerjev, ki se ob polni luni zberejo na plaži Haad Rin in ... no, žurajo. Do zore. In še malo dlje.

Phangan se nahaja med otokoma Koh Samui in Koh Tao, od koder vozijo redne linije trajektov, če je vaš edini namen obiska otoka ravno Full moon party, pa se lahko iz sosednjih otokov pripeljete le na žurko in se – še preden svetloba razkrije nastalo škodo – poberete ob sončnem vzhodu. Kot smo se mi.

Koh Phangana torej nisem utegnila v celoti raziskati, a menda je celo lepši od sosednjega manjšega otoka Koh Tao, kjer sem obtičala zadnja dva tedna. Drugič!

V glavnem pristanišču Thong Sala smo se zasidrali ob sončnem zahodu in ujeli taksi, ki do najbolj oblegane plaže tega dne vozi še 20 minut. Full moon party je ena tistih žurk, na katere se je treba mentalno in fizično pripraviti. Vsaj tretjina obiskovalcev izgubi vso svojo lastnino, nekateri celo vsa oblačila, drugi le dostojanstvo. Ureznine in zlomi sploh niso redki, da o nenavadnih prizorih in pozah v katerih omagajo najšibkejši členi sploh ne govorimo.

Nepregledna masa ljudi pod vplivom opojnih substanc, neonske barve, več deset barov in diskotek nanizanih ob dolgi peščeni plaži, trance, drum and bass, reggae, čudna elektronika, nekje vmes še kakšna macarena, neizmerna sreča, veselje, jok. 

Žganje se pije iz veder. In policistov v civilu, ki prežijo na tiste, ki imajo raje mamile, je milijon. In droge na Tajskem so prepovedane, kazni pa stroge. Z glavo na zabavo, torej. No, vodka bo okej. :) 

Kupi smeti, ki ostanejo na plaži so en beden dokaz, da bomo umrli v lastnem sranju. Za lažjo dušo se lahko zjutraj udeležite skupinskega čiščenja plaže. Maček bo že počakal. Recimo.

Skratka, zloglasna žurka, o kateri sem zadnje štiri mesece po Aziji slišala veliko, žurka, ki sem se je skoraj malo bala. Žurka, ki sem jo morala doživeti, preden zapustim ta del sveta. Preživela! In ... Ja, noro!

Krabi: Domotožje me ne grabi

Po mirnem in kratkem oddihu na Koh Lanti sva z Anglijo skočili na ladjo proti celini. Skoraj dve uri dolga pot vodi mimo neštetih tajskih otočkov, ki jih obdaja turkizno morje. Nekje vmes nas je spremljala še jata delfinov. Motorji so se nekajkrat popolnoma ustavili in obkolili so nas zagoreli Tajci z majhnimi razmajanimi barkačami. Pirati! Ne. Hec pec. Turiste z otočkov spravijo tako, da jih naložijo na manjše ladjice, se na morju srečajo z veliko ladjo, jih preložijo nanjo in poberejo nove. Prtljaga leti po zraku, turisti lovijo ravnotežje, a na koncu vse štima. Azija, pač.

Krabi je še ena od glavnih postojank za popotnike, ki se podajajo na zahodne tajske otoke na Andamanskem morju (Indijski ocean) ali pa prečkajo državo proti vzhodu, kjer jo obliva Tajski zaliv, ki je del Kitajskega morja. No, tja greva. Kmalu.

Krabi Town leži na ustju reke Krabi in je precej zaspano mesto, ki ga turisti ne ganejo preveč. Večina ga zato po hitrem postopku preskoči in se odpravi na plaži Ao Nang ali Railay. No, ne midve. Dve noči v mestu Krabi sva preživeli med pohajkovanjem po mestu in večerjami na nočni tržnici, ki je živahna, barvita, ogromna in poceni. Najboljši ulični suši za 10 centov, pa pad thai za 50, mangov smuti za male pare in nove (skoraj) originalne Birkenstock papuče za 6 evrov.

Medtem ko sva na glavni ulici stali na semaforju, ki ga držijo gigantske opice, nama je potrobil nekdo iz blendiranega črnega trucka. Kaj je? A, pa to je Srbin Dule! Iz avta nama je pomahal najin nekdanji najemodajalec iz Koh Lante. Ja, svet je še vedno majhen.

V sosednji Ao Nang sva za 50 bahtov skočili z lokalnim busom, ki je pravzaprav malo jaći tuk tuk. Ao Nang je precej bolj živahen in turističen, plaža je dolga in peščena, s pogledom na veličastne pečine. Od tod greste lahko z ladjico še na plažo Railay. Tam nikakor ne boste edini, a mirne kotičke se še vedno da najti.

Railay je dostopen samo z morja, razdeljen pa je na vzhodno in zahodno plažo. Z enega konca na drugega se lahko kar sprehodite, walking street pa je poln stojnic in restavracij. Nekje vmes nas bodo poskušale okrasti puhaste opice, ne se dat!

In zdaj? Iz Krabija na bus do Surat Thanija, nato na trajekt, ki se bo najprej ustavil na Koh Samuiu, nato na Koh Phanganu in se končno zasidral na Koh Tau. Tam se bom do konca moje nore azijske avanture najverjetneje usidrala tudi jaz.

Koh Lanta: Slon, opica in srbska dobrodošlica

Po žurerskem in turističnem PhiPhiju sem se preselila na sosednji otok Koh Lanta. Ta je večji in mirnejši. Manj turističen, bolj zenovski. Nočnega življenja praktično ni, le kakšna občasna skrita žurkica v džungli.

Na otok prispete v Baan Saladan, že ob pristanišču pa je kup sob in hostlov. Naselila sem se v Wishing Well, hostel za 7 evrov na noč. Sicer pa greste lahko tudi nižje in globlje v otok.

"Hello, miss."

"Hey. I'm checking in."

"Your passport, please ... Oh, Slovenia. Jel' ti vruće?

"Ha?"

Izkazalo se je, da je lastnik hostla Dule. Gospod iz Novega Sada, ki je spokal iz Srbije in živi v Chiang Maiu. V hostel na Koh Lanti pride na vsake toliko, da preveri, če vse štima. V Sloveniji je rad hodil v hribe. In tako sem postala njegova najljubša gostja. "Nema problema, moja Slovenka," karkoli sem že potrebovala.

V hostlu sem spoznala sedem norih Angležev, ki so me menda videli že na Phi Phiju. In ker nas je ta vse precej zdelal, smo večerjo poplaknili z mangovim smutijem. Spat!

Po otoku je najbolj zabavno z motorjem. Za slabih pet evrov ga najamete za ves dan in raziskujete dolge bele plaže, svetilnike, obiščete nacionalni park in ujamete razglede na mini otočke z vrha hriba. Otok Bu Bu mi je najbolj simpatičen. Nekje vmes se nam je pridružila še Angležinja, s katero bom kot kaže preživela še vsaj nekaj dni. Ker sva si zabavni. In nekje na poti se nam je naproti prizibal slon. Selfie!

Na zahodni strani otoka so plaže, na vzhodni strani s klifi pa boste srečali več opic kot turistov. Vožnja skozi vasice je prijetna, domačini pred hišicami zbitimi iz česarkoliže kadijo svitke tobaka, dojenčki se igrajo z bolhastimi psi in brezzobe tetke jih na vsake toliko podojijo. Dojenčke, ne psov.

Koh Phi Phi: Popis škode po Leonardu DiCapriu, cunamiju in tetovaži

Zbežala s Phuketa. Kakšnih 50 kilometrov in 2 uri vožnje s hitro ladjo stran. Otočje Phi Phi sestavlja šest otokov, edini poseljen je Phi Phi Don. Apnenčaste formacije so veličastne in spominjajo me na Halong Bay v Vietnamu. Cene na Phi Phiju so precej bolj zasoljene in sob za 5 evrov na noč tu ne boste zlahka našli. Moj bungalov na vrhu hribčka (Zašvicaš. Ful.) je bil eden od ugodnejših – 800 bahtov (20 evrov) na noč. Bambusov bungalov, vzmetnica na razmajanih tleh, komarnik z luknjami in zaporniška kopalnica, ki sem si jo delila z gospo žabo. Lušno žabo. Jebiga, za prespat bo že.

Otok v obliki črke H je precej hribovit, nanj pa prispete v vas Tonsai, ki se nahaja na vodoravni črtici v črki H. Tu je tudi središče vsega dogajanja na otoku. In ja, bankomati so na vsakem vogalu. Šoping, hrana, pivo, vodka v vedru, žurke na plaži, vroči Tajci, ki bruhajo ogenj, vedno polni masažni saloni in še bolj nabiti tattoo studii.

Na tem otoku tajski mojstri, ki so v večini na nekih čudnih drogah, poleg klasičnih tetovaž delajo tudi tiste z bambusom. Namesto z brnečo tetovatorsko pištolico, kožo ročno prebadajo z jekleno iglo ali bambusovo paličico, ki jo namakajo v črnilo. Takšna tetovaža se zaceli v treh dneh in je boljši suvenir od magneta na hladilniku. Sori, mami. Mogla!

Leta 2004 je tukaj pustošil najsmrtonosnejši cunami v zabeleženi zgodovini. S seboj je skupno odnesel več kot 230 tisoč življenj. Tudi s Phi Phija je izbrisal vso infrastukturo in vzel vsaj štiri tisoč življenj. Tisto nesrečno jutro po božiču naj bi bilo na otoku okoli 10.000 ljudi, domačinov in turistov. Val ga je zadel z obeh strani prečke na H-ju. Tri metre visok na eni, šest in pol na drugi, na sredini sta se srečala. Danes na katastrofo spominjajo le table z evakuacijskimi napotki ob morebitnem ponovnem udaru in pa kakšen palmin štrcelj. Natančno število žrtev verjetno nikoli ne bo znano, med otočani pa je brez enega ali obeh staršev ostalo 104 preživelih otrok. Če smo že pri tem - poglejte si film Nemogoče (The Impossible).

Tudi na tem otoku ni prometa. Prtljago vam do prvega klanca s 60% naklonom z vozičkom pomaga privleči nekdo iz bungalova, ko se sredi noči vračaš z žurke pa ... Srečno, Kekec!

Iz vasi lahko z razmajano barkačo naredite dnevno turo okoli otokov in si ogledate lepše plaže. In snorklate med tisoč barvnimi ribami. Če je sreča, še z želvami in morskimi psi. In male lušne opice na Monkey Beachu grizejo zoprne turiste. Prav imajo. Do nekaterih plaž tisti najbolj zagrizeni hribolazci sicer lahko pridete tudi čez džunglo. In razgled z najvišjih točk je vreden vsake zašvicane zadnje čiste majice.

Otočki, ki jih oglašujejo kot rajske, svoj čar izgubljajo na račun nas, tujcev. Preveč nas je. Povsod smo. Kot muhe. Donov sosed Koh Phi Phi Leh je manjši, za svojo slavo in horde turistov s selfie sticki pa se lahko zahvali Dannyju Boylu in Leonardu DiCapriu. Na tem otočku so v zalivu Maya Bay namreč posneli film The Beach (Obala). Film je hud, plaža pa ne več toliko. Zaliv je poln turističnih ladjic, ker gre za nacionalni park, pa za vstop na plažo plačate 400 bahtov. Njeh. Film je sicer že med snemanjem jezil lokalce, ki so filmarje obtožili ekološkega vandalizma, saj so po plaži posadili še več palm, da bi bolj ustrezala opisu iz knjige. Na poti do tja je še Vikingška jama, huda.

Na otoku sem se ujela še s tremi norimi Vrhničani in naše novo poznanstvo smo obeležili tako, kot se za Slovence spodobi. Na zdravje!