Ko spoznam vse lokalce na otoku, je čas za slovo

Zadnje dni na Gili Airu sem preživela z Mulyjem in njegovimi prijatelji. V solzah. Tistih, ki tečejo od konstantnega smeha. Muly prihaja z Lomboka, star je 28 let, ločen. Ima 6 let staro hčerko in daljše lase kot jaz. Dela v naših bungalovih. Lastnik teh je Anglež, ki ga skoraj nikoli ni, poleg Mulyja pa tu delajo še trije Indonezijci. A njihova angleščina ni niti približno tako dobra kot Mulyjeva. Z nami so 18 ur na dan in za plačilo dobijo 4.000.000 rupij (260 evrov) na mesec. Skoraj toliko Muly plačuje za sobo v vasi, kjer ga skoraj nikoli ni. Fantje nimajo priimkov. Muly pravi, da imajo te v Indoneziji samo bogati. In njegovo ime je precej pogosto, zato velikokrat pride do zmešnjave.

Zadnje dni sem tako preživela med lokalci. Muly me je predstavil lastnikom lokalov, guesthouseov, kočij in ladjic in sodeč po njihovih forah, verjetno mislijo, da sem njegova nova nevesta. O-ou. Zanje nisem več turistka, zdaj sem ena od njih. Tudi vse cene so kar naenkrat trikrat nižje kot prej in vsi me zasipajo z nasveti, kako se izogniti nategom. Okej.

V zraku je nekaj udobnega. Ampak moram naprej. Praznike bom preživela na sosednjem Gili Trawanganu. Airovci me sicer prepričujejo, da bo tu lepše, a za zdaj si še nisem premislila. In vmes je še nekaj dni, zato bom skočila še na Lombok. Fantom sem kupila nekaj škatlic cigaret, očitno darilo, ki jih najbolj osreči in skočila na razrukano ladjico.

Lombok je manj razvit od sosednjega Balija in ta trenutek je na njem le peščica turistov. Odpravila sem se do Kute Lombok, v 2 uri vožnje od pristanišča oddaljen kraj na skrajnem jugu otoka.

Mulyja mi je uspelo prepričati, da ostane na Airu ("Man, you have to work!"), saj mi je hotel razkazati svoj rodni kraj. Potem ko mi je v smehu že desetič prisegel, da me ne pošilja v roke ugrabiteljev, je poklical prijatelja Abdula, ki me bo pobral v pristanišču. "Nikomur ne dovoli, da ti nese prtljago in v avto pojdi samo z Abdulom. In če bo karkoli, res, karkoli narobe, me pokliči!" Em, okej.

Stopim z ladjice in pred mano je vsaj 40 Indonezijcev, ki mi ponujajo prevoz. Verjetno je vsaj desetim ime Abdul. Jao. Na srečo se je pravi Abdul prebil skozi množico in me kot edino belko na lokalni ladjici nagovoril z "Miss Maya, I was expecting you." Okej.

Čez pet minut sedim v provizorični pisarni turistične agencije s petimi Indonezijci in pijem pivo. Ne maram piva, ampak v Aziji sem se sprijaznila z njim. Še posebej, ker po njihovih vodkah in ginih lahko oslepiš. Moj prevoz bo tu čez pol ure, do takrat pa fante zaslišujem o njihovem življenju. Ko ugotovijo, da poznam Mulyja, smo že družina. Z Mulyjem so odraščali in očitno je njegovo življenje na Gili Airu boljše od njihovih.

Dve uri vožnje do Kute Lombok sta minili hitro. Najprej po vijugasti cesti nekam visoko v hrib. Ob cesti milijon opic. Ena povožena. Pa nazaj dol, čez pristne vasice, kjer mame dojijo, kuhajo in hkrati pometajo, gospodje kadijo in že stotič ta teden popravljajo luknjo na strehi. Krave na cesti. Nagi otročki.

V Kuti sem se naselila v sobico z velikansko zakonsko posteljo in kopalnico z zračniki brez mrež. Ko v kopalnici prižgem luč, se vsujejo vešče. Ko ugasnem luč, prideta dva gigantska gekota, pojesta vešče. Hvala, muci.

Sem njihova edina gostja. Guesthouse vodita gospod in gospa, ki angleško znata le: "Hello, Good morning!, Breakfast?, Dirty laundry?, Motorbike?" in njun sin, ki mu gredo jeziki nekoliko bolje. Pokimam za dobro jutro, za zajtrk in za motor, teti predam vrečo smrdljivih oblek. Sori.

Bencinske črpalke so precenjene. Tankam pri tetki2 s stojnico, kjer ima bencin v flašah za vodo. In gremo! Ceste so vijugaste in otok je ponekod precej hribovit. Honda ne razočara, v hrib piči brez pripomb. Otroci mi mahajo, domačini me z zanimanjem opazujejo. Vsak se nasmehne. In jaz se nasmehnem nazaj.

Na desno do Mawuna, na levo do Tanjung Anna. Kuta z okolico je raj za surferje, peščica se jih bori z valovi, medtem ko je plaža povsem prazna. Veter v laseh in mivka v gatah. Oja. Zen. Dokler ni pritekla skupina kitajskih turistov. En po en so z mano naredili selfie. "Can you take off your sunglasses, lady?" Snamem očala in rečem: "One selfie, 10 dollars."

Če sem se od Indonezijcev kaj naučila, je to, da iz vsega lahko narediš biznis. Eto.

Tudi tu otroci prodajajo zapestnice. Eno je odsloviti nadležne prodajalce vsegaživega, ampak otroke ... težko. Pravijo, da z nakupom teh zapestnic le podpiraš otroško delo, zaradi katerega otroci špricajo šolo. Ampak njihova angleščina je presenetljivo dobra. Danes je do mene priracal Mimi. 

"Hello!"

"Hey. No, no, thanks!" mu odvrnem, ko zagledam šop zapestnic v njegovih rokah. 
Mali pogleda moj prežvečen zvezek in vpraša, kaj delam.
Pišem.
O čem?
O tebi.
Pogleda v zvezek in začne brati. Nekje vmes vidi besedi Vietnam in Laos in mi pove njuni glavni mesti. "And where are you from?" me vpraša.
"Slovenia."
Mali me pogleda in se široko nasmehne. "I know Slovenia!"
"You know the capital?"
"Yes!"
"So? What is it?"
Prime se za glavo, kot da se bo tako lažje spomnil. Po minuti nerazumljivega mrmranja mi zašepeta: "Ljubljana."

Zdaj imam tri nove zapestnice.

Gili Air: Mami, ne grem še domov. Sploh.

Za mano sta dobra dva meseca Azije. Ja, luštno je. In včasih naporno. Živeti iz nahrbtnika, ga naložit nase in na vsake dva dni iskat nov dom. Mogoče na tri. Če ostanem dlje, se preveč navežem. In težje odidem. Hkrati je osvobajajoče. Iti naprej. In vedno te čaka nekaj novega. (Maja, ne filizofiri). Ampak v Indoneziji bom malo lena. Po nekaj dneh na Baliju (tja se še vrnem, zato bom o njem pisala pozneje. Ker sem lena, pač), sem se preselila na Gili Air. Kam? Med Balijem in Lombokom se skrivajo trije Giliji. Kot pravijo: Gili Trawangan je žurerski, Gili Meno je romantičen in Gili Air je nekaj vmes. Do otočkov vozijo ladje iz Balija in Lomboka, ustaljena tura.

Zaradi deževne dobe in nedavnega izbruha vulkana na Lomboku so otočki precej prazni. Turisti so se ustrašili. Fino. Še čas se je ustavil. Datumi so nepomembni. Dnevi še bolj. Vemo samo to, da bo kmalu božič. Nihče ne gleda na uro. Orientiramo se po glasnih pozivih k molitvi, ki po otoku odmevajo iz mošeje. Prazniki bodo prinesli množice ljudi. Lokalčki po otoku so okrašeni, smrečice tudi. Nekatere so narejene iz steklenic piva. Čeprav ni ljudi, je vse odprto. In vse se premika v počasnem tempu. Še muhe so počasne. Za zdaj.

Živim na tihem delu otoka. V bambusovem bungalovu, ki si ga delim s sedmimi popotniki. Mouli me je izza bambusovega pulta ob prihodu pozdravil z največjim indonezijskim nasmehom na svetu in z besedami: "Welcome home." 

Večina novih sostanovalcev potuje sama. In postali smo nova nadomestna družina. Okrog otoka se po peščeni plaži sicer sprehodiš v eni uri. Ceste v notranjosti Gilija so prašne. Na otoku ni niti enega avtomobila. Niti enega psa. Prepovedani. Oboji. Po otoku torej pešačiš, kolesariš, lahko pa skočiš na kočijo. Ja, konji! S temi so do nedavnega menda precej grdo ravnali, a Mouli pravi, da so pred kratkim uvedli zakon, ki je zadeve uredil. Če hočeš imeti kočijo, moraš imeti dovolj konj, da delajo v izmenah. Vseeno jih bojkotiramo.

Po otoku se sprehajajo še kure in mačke. In kuščarji. V moji kopalnici sta dva, ki me med tuširanjem nepremično opazujeta. Ko se jima približam, zbežita. Ob cesti lahko zjutraj srečaš desetkrat večje legvane. Bojijo se ljudi. V bližini so zaradi kokoši. Njihovih jajc, prazaprav. Vedno sem oboževala plazilce. In od nekdaj ne maram mačk. Medtem ko pišem, sta dve zviti v klobčič ob mojih nogah in predeta, tretja mi sedi na rami. Male mucke. S poslanstvom. Ne gredo stran, dokler jih ne vzljubim. Fak.

Kaj torej početi na Gili Airu? Nič. In vse. Med sprehodom po otoku z vsakega lokala pridiši po travi in ljudje na ležalnikih srkajo mašrumšejke. Otok je čaroben tudi brez tega. Masko in plavutke lahko najamete za dva evra in snorklate okoli otoka. V globine se lahko podate tudi s potapljaško opremo. Na otoku je kar nekaj šol, pri njih lahko dobite tudi licenco.

Življenje pod vodo je še bolj zabavno od tistega nad. Še bolj barvito. Tiho. Ribe se ne zmenijo zate, želve leno prežvekujejo in ti na vsake toliko namenijo začuden pogled: "Kaj? Kaj me tako gledaš? A imam kaj med zobmi?"

Okej. Ena slaba stran. Plaža je fina za ležat. Ampak polna mrtvih in ostrih koral, ki v stopala zarežejo kot vroč nož v maslo. Pot v vodo je zato malo večji podvig. Jaz sem žrtvovala allstarke, itak so morale v "pranje". In mamasti gumjasti copatki za v vodo niso tako šik. Jih pa lahko kupite vsepovsod po otoku.

To je Gili Air. Dobrodošli. Za mano je že pet rajskih dni na otoku in verjetnost, da se zaljubim, je velika. Stoodstotna. Dobrodošla doma.

Iz Kambodže v Indonezijo s postankom v dišeči Maleziji

Petronasova stolpa in Žabarkina perspektiva. Dvojčka imata 88 nadstropij in sta visoka 452 metrov.

Po severu Tajske, Laosu, Vietnamu in Kambodži grem še bolj na jug. Na Bali letim s postankom v Kuala Lumpurju. Če letite z Air Asio, se najverjetneje ustavite v prestolnici Malezije ali v Singapurju. Nekateri prestopi trajajo le kakšno uro, jaz sem izbrala 9-urnega. Zakaj? Ker lahko. Za skok v Malezijo do 90 dni ne potrebujete vize, zakaj torej ne bi skočili na obisk prestolnice, pa čeprav kratek?

Malezija nikoli ni bila v mojem načrtu. Dokler v Laosu nisem spoznala Zaida in Basyirja. Simpatičnih Malezijcev, ki sta me po moji uspešni oglaševalski kampanji za Slovenijo vprašala, kdaj mi lahko razkažeta Kuala Lumpur. Hm, očitno kmalu.

Postopki na letališču so enostavni. Gospodu, ki ti poskenira potni list, se široko nasmehneš (ni pogoj, je pa lepo) in poveš, da greš v mesto na nudle in boš kmalu nazaj. Oddano prtljago itak dobiš šele na končni destinacij, če imate v ročni kakšen laptop oziroma karkoli, česar ne želite nositi v mesto, pa tudi to lahko za 19 malezijskih ringitov (4 EUR) pustite v sefu na letališču. Iz terminalov KLIA1 in KLIA2 za 35 ringitov (7,5 EUR) v eno smer do središča mesta vozijo hitri vlaki Klia ekspress line. Po 30 minutah izstopite na postaji KL Sentral od tam pa po mestu peš ali s podzemno, odvisno od tega, kam vas vleče. Večina "pomembnejših" atrakcij je ob liniji 5 – Kelana Jaya line.

Že luksuzno letališče in vožnja z udobnim vlakom sta mi dala vedeti, da je Kuala Lumpur važič. Najhitreje razvijajoče se mesto v državi je finančno in kulturno središče Malezije, tu pa ima uradno rezidenco tudi malajski kralj. Fensi.

Ogled mesta sem začela tam, kjer najbolj diši. Na tržnici. Malezijska hrana je odkritje tega potovanja. Najboljša! Central Market je poln trgovinic s svilenimi šali, oblačili, lesenimi umetninami in lončevino, spominki in hrano, hrano, hrano. Nudli so fini tudi v China Townu. Ena od večjih znamenitosti je tudi narodna mošeja, za tiste, ki bi radi vedeli več o islamski kulturi pa priporočam obisk muzeja islamske umetnosti.

In zdaj? Ni Kuala Lumpurja brez Petronasovih stolpov, kakopak. Najvišja dvojna stolpnica na svetu te pusti brez besed. In s heksenšusom. Noro je videti tudi ponoči, ko se pobaha z lučmi. Teh mi sicer ni uspelo dočakati, saj sem morala ujeti letalo, sem ga pa videla iz zraka. Ja, noro.

Bi se vrnila? Vsekakor! Čeprav je bilo nekaj ur v mestu dovolj, da sem na hitro ujela njegov utrip, mi je ostalo preveč neodkljukanih alinej. Če bi imela več časa, bi se odpravila do jam Batu, na razgledno točko KL Towerja, v ptičji park, pa v akvarij KLCC ...

Saj veste, kaj pravijo. Vedno prihrani kakšen razlog, da se vrneš.

In kje so fotke? Ni jih. Le dva dokazna selfieja. Tokrat sem imela roke in glavo preveč zaposlene s hrano. In včasih se paše samo sprehajat, vpijat vtise, podobe in energijo. Zase.

Phnom Penh: Blišč in beda krvave Kambodže

Vse je tako sveže. Spomini. In rane. Luže krvi. Zdi se blizu. In tudi je. Kmalu bo 37 let. Čeprav se mi domačini v Kambodži prijazno nasmihajo in poskušajo prodati ves štant in še kaj izza pulta, se za temi nasmehi skrivajo pretresljive zgodbe. Na primer?

Genocid nad četrtino prebivalstva

Po depresivni zgodovinski lekciji v Vietnamu, je Kambodža postregla s še hujšo. Francoska oblast, revščina, lakota, bolezni in Vietnamska vojna so bili le uvod vanjo. Še večje sranje je Kambodžo doletelo med leti 1975 in 1979, ko je na oblast prišla komunistična stranka Rdečih Kmerov s Pol Potom na čelu. V letih njegovega vladanja je bilo ubitih okoli 2 milijona ljudi.

Od mojih dragih Novozelandcev in Američanov, s katerimi sem preživela zadnji čudovit mesec, sem se v Siem Reapu končno poslovila in našla nove prijatelje. Tokrat dva Angleža in enega Nizozemca. S fanti smo v Phnom Penhu za ves dan najeli voznika tuk tuka (20 USD za vse štiri), ki nas je odpeljal v zloglasni zapor Tuol Sleng, bolj poznan kot Security prison 21, na kratko zapor S-21 in nato še na polje smrti Choeung Ek.

Pol Potove reforme, ki naj bi pregnale kapitalizem, so vključevale evakuacije mest, odpravo trgovine, zasebne lastnine in denarja, prepoved vseh religij in verskih obredov, ukinitev šol in bolnišnic ter uvedbo agrarne reforme, ki je na prvo mesto spet postavila kmeta. Neizobraženega, delavnega in slepega, seveda. Najprej so se znebili intelektualcev, zdravnikov, odvetnikov, učiteljev, sumljivi so bili celo tisti, ki so nosili očala, saj so bili videti izobraženi. Ostali (tudi petletni otroci) so delali v taboriščih, z enim obrokom na dan, če so imeli srečo. Vsak upor jih je pripeljal na polja smrti. Tja so prepeljali tudi vse preživele iz zapora S-21.

Security prison 21: Od 17.000 zapornikov jih je preživelo 7

Zapor je bil pravzaprav nekdanja srednja šola, kjer so učilnice preuredili v mučilnice. Tam so zapornike stradali, pretepali, jim lomili kosti, pulili nohte, jih bičali in kaznovali z elektrošoki. Tu so zasliševali vse, ki bi lahko škodili politični poti Rdečih Kmerov, njihove družine, tudi otroke. Tu je bilo zaprtih okoli 17.000 ljudi, le sedem jih je preživelo. Eden od njih, Chum Mey, je pred zaporom še vedno vsak dan, kjer prodaja svojo biografijo. Žrtve so pod pritiski klonile in si izmislile lažna priznanja, ki so jih za trenutek rešila mučenja, a odpeljala na polja smrti. Zapor je bil državna skrivnost, zato do vpada Vietnamcev svet niti ni vedel za vse grozote, ki so se dogajale za njegovimi zidovi. Danes je zapor spremenjen v muzej, kjer še vedno stojijo celice in mučilne postelje, na stenah visijo fotografije zapornikov, ponekod po tleh še vedno lahko vidite strjene madeže krvi. In to je bila le postaja pred poljem smrti.

Killing fields: Srhljiv sprehod med lobanjami dojenčkov

Polje smrti Choeung Ek leži v predmestju, kakšnih 15 kilometrov iz Phnom Penha. Na vhodu nas je pozdravil spomenik vsem umrlim, v njem pa 8000 lobanj, razdeljenih po spolu in starosti žrtev, ki so jih izkopali prav na tem množičnem grobišču. Ob deževnih dneh iz tal na vsake toliko pogledajo kakšna nova kost, zob ali kos oblačila, mi smo jih med hojo po polju videli kar nekaj. Na vhodu dobite slušalke in avdio vodiča, zato sprehod po polju poteka v smrtni tišini. Namesto objektov (mučilnica, "čakalnica" za usmrtitev ...), ki so jih domačini uničili takoj, ko je bilo mogoče, zdaj stojijo table z napisi. Nihče ne spregovori besede. Nihče nima besed.

Nevedne žrtve so sem pripeljali v polnih kamijonih, jih ubili in odvrgli v jame. Ker je bila municija predragocena, so ljudi morili s sekirami, železnimi palicami, motikami, jih dušili s plastičnimi vrečkami ali pa jih pretepali do smrti. Kupe trupel so posuli s kemikalijami, da jih ne bi izdal smrad in da bi pokončali tiste, ki niso še povsem izdihnili.

Med polji stoji Magic tree, na katerega so obesili zvočnik in nabili glasbo, da bi udušili krike obupa. Nasproti njega pa še vedno stoji Killing tree. Tu so pobijali dojenčke. Malčke so prijeli za noge in jim ob drevesu zdrobili lobanje.

Tu smo si s fanti molče izmenjali poglede. S cmoki v grlih in solznimi očmi. Kaj hudiča je narobe z nami? Z ljudmi. S človeštvom.

Odgovorni za genocid kaznovani šele lani

Vietnamska ofenziva je leta 1979 zrušila Pol Potov komunistični režim in rešila ljudi. Pol Pot se je skril v džunglo in živel dokaj normalno življenje. Leta 1998 je v hišnem priporu umrl naravne smrti in praktično ostal nekaznovan. Sojenja najpomembnejšim akterjem Rdečih Kmerov so se začela šele leta 2010. Sodišče za genocid v Kambodži pa je komaj lani na dosmrtni zapor zaradi zločinov proti človečnosti obsodilo nekdanja vodilna Rdeča Kmera – nekdanjega formalnega voditelja države, Khiea Samphana, znanega kot brata številka štiri, in Nuona Chea, ki je bil desna roka voditelja Pola Pota, znan kot brat številka dve. Kambodža se sicer počasi postavlja na noge, a ostaja precej skorumpirana in najrevnejša država v Aziji.

Blišč in beda z roko v roki še danes

Sicer pa je tudi Phnom Penh lahko glasen in krasen, čeprav ga na račun Siem Reapa marsikdo preskoči. Nočno življenje na bregu reke Mekong je divje – razumljivo, tudi popotniki morajo nekje utopiti vse grozljive podobe, ki so jim bili priča na dnevni kulturni turi. Vozniki tuk tukov so tudi tu nasmejani in vsiljivi in tudi tu na stojnicah najdete vse in še več. Originalna oblačila znanih blagovnih znamk za nekaj evrov, pa tudi ponaredke le-teh za skoraj enak denar. 

Razlike med ljudmi so velike. Nekateri na ulici prodajajo spominke za drobiž, drugi se mimo pripeljejo v leksusu, ferariju, poršeju. Če ste mislili, da se v Sloveniji zaradi slabih cest ne splača imeti fancy avta, se pogovorite s kakšnim mogotcem v Kambodži. Nek' se vidi raskoš, pač.

Phnom Penh ima tudi veliko prijaznejših in ogleda vrednih zgradb. Na primer mogočne Kraljevo palačo, Srebrno pagodo, budistični tempelj Wat Phnom, Nacionalni muzej in pa Spomenik neodvisnosti. In riž in nudle, itak.

Od Kambodže se tako poslavljam s težkim in večjim srcem. Do prihodnjič!