Phnom Penh: Blišč in beda krvave Kambodže


Vse je tako sveže. Spomini. In rane. Luže krvi. Zdi se blizu. In tudi je. Kmalu bo 37 let. Čeprav se mi domačini v Kambodži prijazno nasmihajo in poskušajo prodati ves štant in še kaj izza pulta, se za temi nasmehi skrivajo pretresljive zgodbe. Na primer?

Genocid nad četrtino prebivalstva

Po depresivni zgodovinski lekciji v Vietnamu, je Kambodža postregla s še hujšo. Francoska oblast, revščina, lakota, bolezni in Vietnamska vojna so bili le uvod vanjo. Še večje sranje je Kambodžo doletelo med leti 1975 in 1979, ko je na oblast prišla komunistična stranka Rdečih Kmerov s Pol Potom na čelu. V letih njegovega vladanja je bilo ubitih okoli 2 milijona ljudi.



Od mojih dragih Novozelandcev in Američanov, s katerimi sem preživela zadnji čudovit mesec, sem se v Siem Reapu končno poslovila in našla nove prijatelje. Tokrat dva Angleža in enega Nizozemca. S fanti smo v Phnom Penhu za ves dan najeli voznika tuk tuka (20 USD za vse štiri), ki nas je odpeljal v zloglasni zapor Tuol Sleng, bolj poznan kot Security prison 21, na kratko zapor S-21 in nato še na polje smrti Choeung Ek.

Pol Potove reforme, ki naj bi pregnale kapitalizem, so vključevale evakuacije mest, odpravo trgovine, zasebne lastnine in denarja, prepoved vseh religij in verskih obredov, ukinitev šol in bolnišnic ter uvedbo agrarne reforme, ki je na prvo mesto spet postavila kmeta. Neizobraženega, delavnega in slepega, seveda. Najprej so se znebili intelektualcev, zdravnikov, odvetnikov, učiteljev, sumljivi so bili celo tisti, ki so nosili očala, saj so bili videti izobraženi. Ostali (tudi petletni otroci) so delali v taboriščih, z enim obrokom na dan, če so imeli srečo. Vsak upor jih je pripeljal na polja smrti. Tja so prepeljali tudi vse preživele iz zapora S-21.



Security prison 21: Od 17.000 zapornikov jih je preživelo 7

Zapor je bil pravzaprav nekdanja srednja šola, kjer so učilnice preuredili v mučilnice. Tam so zapornike stradali, pretepali, jim lomili kosti, pulili nohte, jih bičali in kaznovali z elektrošoki. Tu so zasliševali vse, ki bi lahko škodili politični poti Rdečih Kmerov, njihove družine, tudi otroke. Tu je bilo zaprtih okoli 17.000 ljudi, le sedem jih je preživelo. Eden od njih, Chum Mey, je pred zaporom še vedno vsak dan, kjer prodaja svojo biografijo. Žrtve so pod pritiski klonile in si izmislile lažna priznanja, ki so jih za trenutek rešila mučenja, a odpeljala na polja smrti. Zapor je bil državna skrivnost, zato do vpada Vietnamcev svet niti ni vedel za vse grozote, ki so se dogajale za njegovimi zidovi. Danes je zapor spremenjen v muzej, kjer še vedno stojijo celice in mučilne postelje, na stenah visijo fotografije zapornikov, ponekod po tleh še vedno lahko vidite strjene madeže krvi. In to je bila le postaja pred poljem smrti.









Killing fields: Srhljiv sprehod med lobanjami dojenčkov

Polje smrti Choeung Ek leži v predmestju, kakšnih 15 kilometrov iz Phnom Penha. Na vhodu nas je pozdravil spomenik vsem umrlim, v njem pa 8000 lobanj, razdeljenih po spolu in starosti žrtev, ki so jih izkopali prav na tem množičnem grobišču. Ob deževnih dneh iz tal na vsake toliko pogledajo kakšna nova kost, zob ali kos oblačila, mi smo jih med hojo po polju videli kar nekaj. Na vhodu dobite slušalke in avdio vodiča, zato sprehod po polju poteka v smrtni tišini. Namesto objektov (mučilnica, "čakalnica" za usmrtitev ...), ki so jih domačini uničili takoj, ko je bilo mogoče, zdaj stojijo table z napisi. Nihče ne spregovori besede. Nihče nima besed.










Nevedne žrtve so sem pripeljali v polnih kamijonih, jih ubili in odvrgli v jame. Ker je bila municija predragocena, so ljudi morili s sekirami, železnimi palicami, motikami, jih dušili s plastičnimi vrečkami ali pa jih pretepali do smrti. Kupe trupel so posuli s kemikalijami, da jih ne bi izdal smrad in da bi pokončali tiste, ki niso še povsem izdihnili.

Med polji stoji Magic tree, na katerega so obesili zvočnik in nabili glasbo, da bi udušili krike obupa. Nasproti njega pa še vedno stoji Killing tree. Tu so pobijali dojenčke. Malčke so prijeli za noge in jim ob drevesu zdrobili lobanje.

Tu smo si s fanti molče izmenjali poglede. S cmoki v grlih in solznimi očmi. Kaj hudiča je narobe z nami? Z ljudmi. S človeštvom.




Odgovorni za genocid kaznovani šele lani

Vietnamska ofenziva je leta 1979 zrušila Pol Potov komunistični režim in rešila ljudi. Pol Pot se je skril v džunglo in živel dokaj normalno življenje. Leta 1998 je v hišnem priporu umrl naravne smrti in praktično ostal nekaznovan. Sojenja najpomembnejšim akterjem Rdečih Kmerov so se začela šele leta 2010. Sodišče za genocid v Kambodži pa je komaj lani na dosmrtni zapor zaradi zločinov proti človečnosti obsodilo nekdanja vodilna Rdeča Kmera – nekdanjega formalnega voditelja države, Khiea Samphana, znanega kot brata številka štiri, in Nuona Chea, ki je bil desna roka voditelja Pola Pota, znan kot brat številka dve. Kambodža se sicer počasi postavlja na noge, a ostaja precej skorumpirana in najrevnejša država v Aziji.

Blišč in beda z roko v roki še danes

Sicer pa je tudi Phnom Penh lahko glasen in krasen, čeprav ga na račun Siem Reapa marsikdo preskoči. Nočno življenje na bregu reke Mekong je divje – razumljivo, tudi popotniki morajo nekje utopiti vse grozljive podobe, ki so jim bili priča na dnevni kulturni turi. Vozniki tuk tukov so tudi tu nasmejani in vsiljivi in tudi tu na stojnicah najdete vse in še več. Originalna oblačila znanih blagovnih znamk za nekaj evrov, pa tudi ponaredke le-teh za skoraj enak denar. 

Razlike med ljudmi so velike. Nekateri na ulici prodajajo spominke za drobiž, drugi se mimo pripeljejo v leksusu, ferariju, poršeju. Če ste mislili, da se v Sloveniji zaradi slabih cest ne splača imeti fancy avta, se pogovorite s kakšnim mogotcem v Kambodži. Nek' se vidi raskoš, pač.

Phnom Penh ima tudi veliko prijaznejših in ogleda vrednih zgradb. Na primer mogočne Kraljevo palačo, Srebrno pagodo, budistični tempelj Wat Phnom, Nacionalni muzej in pa Spomenik neodvisnosti. In riž in nudle, itak.

Od Kambodže se tako poslavljam s težkim in večjim srcem. Do prihodnjič!