Za mano sta dobra dva meseca Azije. Ja, luštno je. In včasih naporno. Živeti iz
nahrbtnika, ga naložit nase in na vsake dva dni iskat nov dom. Mogoče na tri.
Če ostanem dlje, se preveč navežem. In težje odidem. Hkrati je osvobajajoče.
Iti naprej. In vedno te čaka nekaj novega. (Maja, ne filizofiri). Ampak v Indoneziji bom malo lena. Po
nekaj dneh na Baliju (tja se še
vrnem, zato bom o njem pisala pozneje. Ker sem lena, pač), sem se
preselila na Gili Air. Kam? Med Balijem in Lombokom se
skrivajo trije Giliji. Kot pravijo: Gili
Trawangan je žurerski, Gili
Meno je romantičen in Gili
Air je nekaj vmes. Do otočkov vozijo ladje iz Balija in Lomboka,
ustaljena tura.
Zaradi deževne dobe in nedavnega izbruha vulkana
na Lomboku so otočki precej prazni. Turisti so se ustrašili. Fino. Še čas se je
ustavil. Datumi so nepomembni. Dnevi še bolj. Vemo samo to, da bo kmalu božič. Nihče
ne gleda na uro. Orientiramo se po glasnih pozivih k molitvi, ki po otoku
odmevajo iz mošeje. Prazniki bodo prinesli množice ljudi. Lokalčki po otoku so
okrašeni, smrečice tudi. Nekatere so narejene iz steklenic piva. Čeprav ni
ljudi, je vse odprto. In vse se premika v počasnem tempu. Še muhe so počasne. Za
zdaj.
Živim na tihem delu otoka. V bambusovem
bungalovu, ki si ga delim s sedmimi popotniki. Mouli me je izza bambusovega pulta ob prihodu pozdravil z največjim indonezijskim nasmehom na svetu in z besedami: "Welcome home."
Večina novih sostanovalcev potuje sama. In
postali smo nova nadomestna družina. Okrog otoka se po peščeni plaži sicer
sprehodiš v eni uri. Ceste v notranjosti Gilija so prašne. Na otoku ni niti
enega avtomobila. Niti enega psa. Prepovedani. Oboji. Po otoku torej pešačiš,
kolesariš, lahko pa skočiš na kočijo. Ja, konji! S temi so do nedavnega menda precej
grdo ravnali, a Mouli pravi, da so pred kratkim uvedli zakon, ki je zadeve uredil. Če
hočeš imeti kočijo, moraš imeti dovolj konj, da delajo v izmenah. Vseeno jih
bojkotiramo.
Po otoku se sprehajajo še kure in mačke. In
kuščarji. V moji kopalnici sta dva, ki me med tuširanjem nepremično opazujeta.
Ko se jima približam, zbežita. Ob cesti lahko zjutraj srečaš desetkrat večje
legvane. Bojijo se ljudi. V bližini so zaradi kokoši. Njihovih jajc, prazaprav.
Vedno sem oboževala plazilce. In od nekdaj ne maram mačk. Medtem ko pišem, sta
dve zviti v klobčič ob mojih nogah in predeta, tretja mi sedi na rami. Male mucke.
S poslanstvom. Ne gredo stran, dokler jih ne vzljubim. Fak.
Kaj torej početi na Gili Airu? Nič. In vse. Med
sprehodom po otoku z vsakega lokala pridiši po travi in ljudje na ležalnikih
srkajo mašrumšejke. Otok je čaroben tudi brez tega. Masko in plavutke lahko
najamete za dva evra in snorklate okoli otoka. V globine se lahko podate tudi s
potapljaško opremo. Na otoku je kar nekaj šol, pri njih lahko dobite tudi
licenco.
Življenje pod vodo je še bolj zabavno od tistega
nad. Še bolj barvito. Tiho. Ribe se ne zmenijo zate, želve leno prežvekujejo in
ti na vsake toliko namenijo začuden pogled: "Kaj? Kaj me tako gledaš? A
imam kaj med zobmi?"
Okej. Ena slaba stran. Plaža je fina za ležat.
Ampak polna mrtvih in ostrih koral, ki v stopala zarežejo kot vroč nož v maslo.
Pot v vodo je zato malo večji podvig. Jaz sem žrtvovala allstarke, itak so
morale v "pranje". In mamasti gumjasti copatki za v vodo niso tako
šik. Jih pa lahko kupite vsepovsod po otoku.
To je Gili
Air. Dobrodošli. Za mano je že pet rajskih dni na otoku in verjetnost, da se zaljubim,
je velika. Stoodstotna. Dobrodošla doma.
