Ko spoznam vse lokalce na otoku, je čas za slovo


Zadnje dni na Gili Airu sem preživela z Mulyjem in njegovimi prijatelji. V solzah. Tistih, ki tečejo od konstantnega smeha. Muly prihaja z Lomboka, star je 28 let, ločen. Ima 6 let staro hčerko in daljše lase kot jaz. Dela v naših bungalovih. Lastnik teh je Anglež, ki ga skoraj nikoli ni, poleg Mulyja pa tu delajo še trije Indonezijci. A njihova angleščina ni niti približno tako dobra kot Mulyjeva. Z nami so 18 ur na dan in za plačilo dobijo 4.000.000 rupij (260 evrov) na mesec. Skoraj toliko Muly plačuje za sobo v vasi, kjer ga skoraj nikoli ni. Fantje nimajo priimkov. Muly pravi, da imajo te v Indoneziji samo bogati. In njegovo ime je precej pogosto, zato velikokrat pride do zmešnjave.



Zadnje dni sem tako preživela med lokalci. Muly me je predstavil lastnikom lokalov, guesthouseov, kočij in ladjic in sodeč po njihovih forah, verjetno mislijo, da sem njegova nova nevesta. O-ou. Zanje nisem več turistka, zdaj sem ena od njih. Tudi vse cene so kar naenkrat trikrat nižje kot prej in vsi me zasipajo z nasveti, kako se izogniti nategom. Okej.



V zraku je nekaj udobnega. Ampak moram naprej. Praznike bom preživela na sosednjem Gili Trawanganu. Airovci me sicer prepričujejo, da bo tu lepše, a za zdaj si še nisem premislila. In vmes je še nekaj dni, zato bom skočila še na Lombok. Fantom sem kupila nekaj škatlic cigaret, očitno darilo, ki jih najbolj osreči in skočila na razrukano ladjico.



Lombok je manj razvit od sosednjega Balija in ta trenutek je na njem le peščica turistov. Odpravila sem se do Kute Lombok, v 2 uri vožnje od pristanišča oddaljen kraj na skrajnem jugu otoka.

Mulyja mi je uspelo prepričati, da ostane na Airu ("Man, you have to work!"), saj mi je hotel razkazati svoj rodni kraj. Potem ko mi je v smehu že desetič prisegel, da me ne pošilja v roke ugrabiteljev, je poklical prijatelja Abdula, ki me bo pobral v pristanišču. "Nikomur ne dovoli, da ti nese prtljago in v avto pojdi samo z Abdulom. In če bo karkoli, res, karkoli narobe, me pokliči!" Em, okej.



Stopim z ladjice in pred mano je vsaj 40 Indonezijcev, ki mi ponujajo prevoz. Verjetno je vsaj desetim ime Abdul. Jao. Na srečo se je pravi Abdul prebil skozi množico in me kot edino belko na lokalni ladjici nagovoril z "Miss Maya, I was expecting you." Okej.

Čez pet minut sedim v provizorični pisarni turistične agencije s petimi Indonezijci in pijem pivo. Ne maram piva, ampak v Aziji sem se sprijaznila z njim. Še posebej, ker po njihovih vodkah in ginih lahko oslepiš. Moj prevoz bo tu čez pol ure, do takrat pa fante zaslišujem o njihovem življenju. Ko ugotovijo, da poznam Mulyja, smo že družina. Z Mulyjem so odraščali in očitno je njegovo življenje na Gili Airu boljše od njihovih.



Dve uri vožnje do Kute Lombok sta minili hitro. Najprej po vijugasti cesti nekam visoko v hrib. Ob cesti milijon opic. Ena povožena. Pa nazaj dol, čez pristne vasice, kjer mame dojijo, kuhajo in hkrati pometajo, gospodje kadijo in že stotič ta teden popravljajo luknjo na strehi. Krave na cesti. Nagi otročki.



V Kuti sem se naselila v sobico z velikansko zakonsko posteljo in kopalnico z zračniki brez mrež. Ko v kopalnici prižgem luč, se vsujejo vešče. Ko ugasnem luč, prideta dva gigantska gekota, pojesta vešče. Hvala, muci.



Sem njihova edina gostja. Guesthouse vodita gospod in gospa, ki angleško znata le: "Hello, Good morning!, Breakfast?, Dirty laundry?, Motorbike?" in njun sin, ki mu gredo jeziki nekoliko bolje. Pokimam za dobro jutro, za zajtrk in za motor, teti predam vrečo smrdljivih oblek. Sori.



Bencinske črpalke so precenjene. Tankam pri tetki2 s stojnico, kjer ima bencin v flašah za vodo. In gremo! Ceste so vijugaste in otok je ponekod precej hribovit. Honda ne razočara, v hrib piči brez pripomb. Otroci mi mahajo, domačini me z zanimanjem opazujejo. Vsak se nasmehne. In jaz se nasmehnem nazaj.



Na desno do Mawuna, na levo do Tanjung Anna. Kuta z okolico je raj za surferje, peščica se jih bori z valovi, medtem ko je plaža povsem prazna. Veter v laseh in mivka v gatah. Oja. Zen. Dokler ni pritekla skupina kitajskih turistov. En po en so z mano naredili selfie. "Can you take off your sunglasses, lady?" Snamem očala in rečem: "One selfie, 10 dollars."

Če sem se od Indonezijcev kaj naučila, je to, da iz vsega lahko narediš biznis. Eto.


Tudi tu otroci prodajajo zapestnice. Eno je odsloviti nadležne prodajalce vsegaživega, ampak otroke ... težko. Pravijo, da z nakupom teh zapestnic le podpiraš otroško delo, zaradi katerega otroci špricajo šolo. Ampak njihova angleščina je presenetljivo dobra. Danes je do mene priracal Mimi. 



"Hello!"
"Hey. No, no, thanks!" mu odvrnem, ko zagledam šop zapestnic v njegovih rokah. 
Mali pogleda moj prežvečen zvezek in vpraša, kaj delam.
Pišem.
O čem?
O tebi.
Pogleda v zvezek in začne brati. Nekje vmes vidi besedi Vietnam in Laos in mi pove njuni glavni mesti. "And where are you from?" me vpraša.
"Slovenia."
Mali me pogleda in se široko nasmehne. "I know Slovenia!"
"You know the capital?"
"Yes!"
"So? What is it?"
Prime se za glavo, kot da se bo tako lažje spomnil. Po minuti nerazumljivega mrmranja mi zašepeta: "Ljubljana."

Zdaj imam tri nove zapestnice.