Nikoli nisem bila ena od tistih, ki sanjarijo o tem, da bi živeli na
rajskem otoku s peščeno plažo, kjer je poletje skozi vse leto, mangoti vedno
sveži in mladi kokosi padajo z neba. Preveč rada imam štiri letne čase in nove
obrate, ki jih prinesejo. Ampak tu ... tu bi lahko ostala.
Po enem tednu na Gili Airu sem skočila na sosednji Lombok. A me je hitro odneslo nazaj na lokalno ladjico. Tokrat na Gili Trawangan. Ta je večji od Aira in Menota in predvsem glasnejši. Včasih razvratnejši, če želite. Tudi na tem otoku ni avtomobilov, niti psov. Po otoku jo mahnete peš ali s kolesom, za večje tovore pa so na voljo tudi konji. Ki niso videti ravno srečni.
Tudi tu vas petkrat na dan pozdravi glasen poziv k molitvi iz mošej in tudi
tu ni primerno, če se skozi vas sprehajate napol goli. Bikinke so OK na plaži,
v notranjosti otoka pa je lepo, če spoštujte njihovo kulturo in se zakrijete. O
tem sem ob presladki jutranji kavi razpravljala z Dudekom in še tremi lokalci s pretežkimi imeni.
Radi imajo turiste,
saj so njihov glavni vir dohodkov. A hkrati je med njimi veliko bedakov.
Takšnih, ki se pritožujejo nad mošejo in oponašajo klice k molitvi. In
gospodičen, ki gredo mimo mošeje v vročih hlačkah in zgoraj brez. Mladcev, ki
se vsak večer preveč napijejo in stepejo. Najprej s svojimi prijatelji, potem
pa še z domačini ... Torej takšnih, ki na ta del sveta niso prišli odkrivat
nove kulture in običajev. Takšnih, ki so prišli v hotel s petimi zvezdicami,
kjer lahko zdolgočaseno plutajo v bazenu, čeprav je par metrov naprej čudovita
plaža. Takšnih, ki so jezni, če njihovi špageti bolognese niso dovolj
italijanski in kečap na burgerju dovolj ameriški. In pazite se, če je wifi
prepočasen.
Zato jutranjo kavo raje spijem z domačini. In zato me imajo radi. Ker me
zanimajo. Ker jih sprašujem o njihovem življenju. In ker jim razlagam o svojem.
Po otoku hodim bosa. In z nasmehom. Ne vem, zakaj je vedno tam. Ampak že zbudim se z njim. Z nasmehom, torej. Sosedje me že poznajo in mi pravijo
domačinka Maja. Njim se zdi fino, meni pa še bolj.
Zapletam se v globoke pogovore. S tujci in domačini. Delim komplimente in srkam tiste, ki so namenjeni meni. Ne vem, kaj je v zraku, ampak diši po sreči. Ljudje se radi objemajo. Toplo in iskreno. In za trenutek se zdi, da ne bo minilo.
Dobila sem par ženitnih ponudb. Boš ostala? Ne, hvala. Bi. Ne zate, ampak ... bi.
Glasna stran otoka je v bližini pristanišča, kjer se po glavni ulici zvrsti
na desetine trgovinic, stojnic, restavracij in barov, kjer glasba ne potihne do
jutra. Gili T ima tudi nočno tržnico, kjer pokažete na ribo in vam jo spečejo
pred nosom. In kjer se vam smejijo, ko vprašaš, če je omaka pekoča in vam
rečejo "just a little bit". Ni res! Gorim!
Na otoku je kar nekaj potapljaških šol. In Slovencev. In tudi okoli tega
Gilija lahko snorklate. Pisane ribe, želve, korale, opečene guze, vau, vau,
vau. Plaže so pravljične, sončni zahodi še bolj. Pa gugalnice in viseče mreže!
Povsod! V enem od barov na plaži vsak večer postavijo platno in predvajajo
filme. Ja, tudi pokovko pečejo.
Severna in zahodna stran otoka sta mirnejši. Tam najdete luksuzne resorte,
kjer se navadno skrivajo parčki. Večina jih ne upa na žurersko stran, ker bi
domov odšli sveže samski. Ker pač, razvrat.
Na otoku sem preživela tudi božič in dočakala novo leto. Pravzaprav smo
praznovali vseh deset dni skupaj. Lokalci pomešani s popotniki in turisti, ena
sama ljubezen. In alkohol. Na novoletno jutro smo mačka poskušali pregnati med
snorklanjem. "O, vau, želva! Fak, bruhat. Ne v snorkel, ne v
snorkel!"
Skratka, otok je poln prizorov, ki vam jih prodajajo v turističnih agencijah.
Modrina, belina, nebesa. A če pogledate na drugo stran, so stvari nekoliko
drugačne. V notranjosti otoka, kjer domačini živijo v kolibah in blatu, je tudi
smetišče. Kupi smeti, ki se naberejo v enem dnevu so nepredstavljivo visoki in
smrad ob zažiganju teh je grozljiv. Indonezijcem ekološka osveščenost še ni
prišla na uho. Recikliranje? Ha? In smeti so povsod. Njihove in naše. Zato
močno upam, da otok ostane polrajski še naprej in da nanj zanese čim manj bedakov.
Ker pridem nazaj. Nekoč.
