Po žurerskem in turističnem PhiPhiju sem se preselila na sosednji otok Koh Lanta. Ta je večji in mirnejši. Manj turističen, bolj zenovski.
Nočnega življenja praktično ni, le kakšna občasna skrita žurkica v džungli.
Na otok prispete v Baan Saladan, že ob pristanišču pa je kup sob in
hostlov. Naselila sem se v Wishing Well,
hostel za 7 evrov na noč. Sicer pa greste lahko tudi nižje in globlje v otok.
"Hello, miss."
"Hey. I'm checking in."
"Your passport, please
... Oh, Slovenia. Jel' ti vruće?
"Ha?"
Izkazalo se je, da je lastnik hostla Dule.
Gospod iz Novega Sada, ki je spokal
iz Srbije in živi v Chiang Maiu. V hostel na Koh Lanti
pride na vsake toliko, da preveri, če vse štima. V Sloveniji je rad hodil v
hribe. In tako sem postala njegova najljubša gostja. "Nema problema, moja Slovenka," karkoli sem že
potrebovala.
V hostlu sem spoznala sedem norih Angležev, ki so me menda videli že na Phi
Phiju. In ker nas je ta vse precej zdelal, smo večerjo poplaknili z mangovim
smutijem. Spat!
Po otoku je najbolj zabavno z motorjem. Za slabih pet evrov ga najamete za
ves dan in raziskujete dolge bele plaže, svetilnike, obiščete nacionalni park
in ujamete razglede na mini otočke z vrha hriba. Otok Bu Bu mi je najbolj simpatičen. Nekje vmes se nam je pridružila še
Angležinja, s katero bom kot kaže preživela še vsaj nekaj dni. Ker sva si
zabavni. In nekje na poti se nam je naproti prizibal slon. Selfie!
Na zahodni strani otoka so plaže, na vzhodni strani s klifi pa boste
srečali več opic kot turistov. Vožnja skozi vasice je prijetna, domačini pred
hišicami zbitimi iz česarkoliže kadijo svitke tobaka, dojenčki se igrajo z
bolhastimi psi in brezzobe tetke jih na vsake toliko podojijo. Dojenčke, ne
psov.
