Sabadi, Luang Prabang!


Vsak dan znova se zgodi nekaj, kar me opomni, da za moj solo trip ne bi mogla izbrati boljšega tajminga. Stvari se vedno poklopijo in padejo na svoje mesto ali pa se izkažejo za boljše, kot sem pričakovala. Verjetno veliko pripomore tudi to, da so moja pričakovanja nizka in imam nekje v rezervi vedno shranjen najhujši možen scenarij. Nenavaden pristop za večnega optimista, pa vendar.


Nočni avtobus iz Huay Xaia, mesta ob meji Tajske in Laosa je v Luang Prabangu po 12 urah vožnje ustavil ob 5. uri zjutraj. Tema. Črički. Sredi ničesar. Pet razmajanih tuk tukov, ki so očitno tvoja edina rešitev. 25 Tajcev ali Laočanov, ki so se porazgubili v noč in 10 zgubljenih popotnikov z vseh delov sveta, ki jim ni povsem jasno, kam zdaj.



Čeprav rezervacije prenočišč v teh krajih niso nuja in posteljo brez težav najdeš med sprehodom čez mesto, sem tokrat (celo) mislila vnaprej. Po 16 urah na poti in z backpackom na hrbtu ob petih zjutraj pač ni prijetno iskati doma. Ampak postelja je bila še nekaj ur stran, saj je bil hostel poln, moj check-in pa šele ob 12h. Spanje je za šibke, si zadnje dni pogosto rečem. "Receptor" v hostlu, ki sem ga vrgla iz sladkega spanca, je ob pogledu na moje podočnjake skuhal kavo in mi odprl omarico, da sem se vsaj znebila prtljage in šel nazaj spat pod mizo. Prav, kava na pragu pred hostlom, torej.


Pričakovala sem tihe in prazne ulice, ampak mesto se je v tišini prebujalo že pred zoro. S temnih kotičkov so začele prihajati cele družine, v najboljših oblačilih, kar jih premorejo. S košarami hrane so se v tišini posedli ob cesti in čakali. Od nekje se je vzel stoletni gospod in mi z roko nakazal, če sme prisesti. Prikimam. "Dis, saibat," mi pojasni. Prikimam in se nasmehem. Gospod se nasmehne nazaj. "Today, very more," nadaljuje. Prikimam. Nimam pojma. Kot kaže, sem naletela na obred Sai Bat, jutranje darovanje hrane budističnim menihom. In "today" daruje veliko več ljudi kot sicer. Sedela sva v tišini in opazovala. Čez nekaj minut so prišli. Menihi. V ravni vrsti, bosi in v oranžnih haljah ter s kovinskimi posodami, v katere so domačini spuščali hrano in dišeče palčke. Brez besed, s sklonjenimi glavami in vendarle spoštljivo. Nekaj nenavadnega je bilo v zraku. Nekaj ponižnega, a mogočnega. In v meni se je spet začel napihovati tisti mehurček sreče.








Luang Prabang velja za religijsko in kulturno prestolnico dežele, polno Watov, oziroma templjev, po ulici v oranžnih haljah hodijo menihi, zaradi svoje posebnosti pa je tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine. Moj prihod v mesto ob nezemeljski uri se je izplačal, nisem pa vedela, da najboljše šele prihaja. Izkazalo se je, da sem v mesto povsem nenačrtno prišla na prvi dan tridnevega festivala Lai Heua Fai, ki pade na dan po polni luni konec oktobra oziroma začetek novembra. Domačini in menihi po ulicah izobesijo lanterne in izdelajo ladjice s svečami, ki jih zadnji dan festivala prižgejo in spustijo po Mekongu. Vzdušje bi lahko primerjali z božičem pri nas. Kar je tudi razlog, da je pri jutranjih daritvah sodelovala vsa skupnost. S Kanadčanom, Danko, Angležom in Malezijcema smo v mestu skočili na nudle – v ozki uličici tik ob glavni cesti Sisavangvong najdete stojnice s kupi hrane, kjer za 15 000 kipov dobite krožnik in nanj spravite vse, kar vam pride pod roke, nato pa ob Mekongu poiskali kotiček, od koder smo opazovali lanterne. Tudi mi smo pri uličnih prodajalcih poiskali lanterno, jo spustili v zrak in se poslovili od slabih mislih in začeli znova. Recimo. 



Vmes nas je zaneslo še v Utopio, bar, kjer se, ko pade mrak, zberejo vsi backpackerji, ki so trenutno v mestu. Naslednja postaja od tod je bowling, očitno edini prostor, kamor se nori zahodnjaki hodijo zabavat, ko mesto končno zaspi. Nekje na poti, ko sem Italijanu poskušala razjasniti nekaj ključnih dejstev o Sloveniji, me je za rokav pocukala Ana iz Kranja, ki je iz konteksta razbrala, da sem slovenskega naroda sin. Prva Slovenka do zdaj. In kakor hitro sva se srečali, sva se tudi razšli. Kratek objem in srečno pot. Nočnih fotografij raje ne bom delila z vami, namesto tega si poglejte, kaj vse se najde na tržnici.











Po prekratki noči sem z Angležema (ki že štiri leta živita na Novi Zelandiji) skočila do turkiznega slapa Kuang Si, ki ga obdajata divje tropsko rastje in rezervat z rešenimi medvedi. Bosi smo splezali na slap in med brisanjem potu prekleli našo odločitev. Na srečo je bila tudi ta ena boljših. Na vrhu se nam je odprl nov svet z neskončnim rečnim bazenom, ki se zlije v slap. Ma, vau!







Po dveh nočeh v Luang Prabangu smo s 15 drugimi popotniki, ki smo se spoznali nekje vmes, sedli na sedemurno vožnjo proti jugu. Tokrat ni bruhal nihče. Pozdravljen, Vang Vieng. Tu bomo bruhali vsi.