Po desetih norih dneh
sta se najini poti s Kanado v Chiang Maiu razšli. Ona na jug, jaz še bolj na
sever. Na avtobusni postaji Arcade sem ujela zadnji sedež na VIP Green Busu
proti Chiang Raiu. In na njem sem bila na moje začudenje edina belka. Končno. 263
bahtov in tri ure vožnje.
Še preden sem z
obema nogama stopila z avtobusa, so me v svoje tuk tuke povabili trije "my
friendi". Čeprav se že prvemu nasmehneš, odkimaš in zmomljaš tisti "korb
khun kha", te drugi vseeno vpraša enako, za vsak primer. Moj hostel ni bil
daleč stran od stare avtobusne postaje v središču mesta, zato sem šla kar peš.
Mimogrede, aplikacija Maps Me za navigacijo ne potrebuje interneta in je moja
najboljša prijateljica. Poleg starega dobrega papirnatega zemljevida, seveda. Mercy
Hostel za 199 bahtov na noč se je izkazal za nov in čist kopleks sob s kuhinjo,
mizo za biljard, hipsterskim barčkom in bazenom na sredini. Prostor za počitek,
ne žurke. Načrtovala eno, ostala tri noči.
"Si že jedla?
"Nisem."
"Greva na večerjo?"
"Greva."
Še preden sem
odložila backpack, sem spoznala Švedsko. Punca po Aziji potuje že 9 mesecev,
mesec na Tajskem bo njena zadnja postaja. In tako so se
končale moje prve in zadnje štiri ure na Tajskem, ki sem jih preživela sama.
Podobno kot v
Chiang Maiu, sem v Chiang Rai nenačrtno prišla ob najboljšem možnem času –
konec tedna. Kar je sinonim za Saturday in Sunday night market! Med
odpravljanjem na tržnico sva s Švedsko spoznali še Nemca in tri Nizozemce, vse
solo popotnike, ki so se nama pridružili. Naslednje tri dni smo mesto raziskovali
z motorji, vozili po šestpasovnici brez črt (in po levi!), zavili na makadamsko
cesto do slapov, hribolazili čez džunglo ... in preživeli.
S svojega seznama
stvari, ki jih hočem videti še v tem življenju, sem končno prečrtala Črno hišo
in Beli tempelj – Wat Rong Khun. Belo, odštekano, belo, moderno, belo in mi, skoraj
edini belci. Tempelj so namreč okupirali kitajski turisti, ki so nam divje
mahali in nas preučevali kot opice v živalskem vrtu, vsak drugi pa je hotel še
selfie z nami. Bizarka. Najboljši del dneva je v času kosila, ko tempelj
zaprejo za obiskovalce in ga z razdalje končno lahko opazuješ praznega.
Nekje vmes sem
naletela še na Nemca 2, ki sem ga spoznala že v Chiang Maiu in se bova
najverjetneje spet zagledala v Laosu. Majhen svet! Zdaj pa počasi čez mejo.