Vožnja z avtobusom iz mesteca Hoi An v Nha Trang je
trajala slabih 12 ur. Vietnamci se pač znajdejo. Vozniki avtobusov niso le
vozniki. Hkrati so še pismonoše, dostavljalci sumljivih paketov, hotelirji,
tihotapci in dilerji. Verjetno bi prišli prej, če se ne bi ustavili vsake pol
ure. Vsakič smo pobrali večji paket, na naslednji postaji kakšnega oddali in
ponovili vajo. Na eni od postojank sredi avtoceste nas je pričakala gospodična
na motorju in z dojenčkom na hrbtu. Voznik je po hitrem postopku spraznil
rezervoar motorja, odvil zrcala in horuk, motor naložen v prostor za prtljago
pod nami. Pot smo nadaljevali le kakšnih par metrov, ko so nas ustavili
policisti. Stisk roke z očitno podkupljivimi možmi postave in že drvimo novemu
paketu naproti. Hm.
V mestu sem se dobila z Američani, Kanadčani,
Avstralci in Novozelandci, ki potujejo z drugim prevoznikom. Njihova pot ni
bila nič boljša, med prtljago so imeli kartonasto škatlo s kužki, ki so bili najverjetneje
namenjeni v klavnico. Minuta molka.
V Nha
Trangu smo nameravali ostali le eno noč, na koncu smo tam preživeli pet
dni. Nikomur ni bilo do nove 12-urne vožnje do naslednje postaje in plaža je
bila 5 minut hoje od hostla. Teden počitka.
Mesto je polno ruskih turistov, menda zaradi
ugodne letalske povezave z Moskvo. Natakarji te nagovorijo v polomljeni
ruščini, jedilniki so prilagojeni zanje.
"Niet.
Spasiba. Niet. Niet."
Rusi si ne upajo na motor. Zato smo šli mi. Mesto, s katerega večina pobegne po hitrem postopku, ima kar nekaj izjemnih kulturnih znamenitosti. Stolpi Ponagar so vau in Long Son Pagoda ima dve veliki budi. Eden sedi, drugi leži. In za srečo trikrat podrgnete njegov komolec.
Plaža je lepa. V bližini so otočki, kjer se lahko
potapljate, na enem od njih je vodni park, do tja pa s celine vozi gondola. In blatne
kopeli! Naslednja postaja? Ho Chi Minhali HCMC, za nekatere še vedno Saigon. Največje in najbolj noro mesto
v Vietnamu, kjer živi toliko ljudi, kot v celi Sloveniji. Krat štiri.
