Menda mineva prvi mesec na poti in popolnoma sem izgubila občutek za čas. Nihče ne ve, kateri dan v tednu je. Če se mi je 20 ur na avtobusu včasih zdelo veliko, mi je to na tem delu sveta postalo nekaj povsem običajnega. Zdi se mi, da sem od doma komaj en teden, hkrati pa se je zgodilo že toliko stvari, da bi jih lahko razporedila v zadnje pol leta.
5 ur spanca na noč je povsem dovolj. Punce si tukaj pobrijemo noge in populimo
obrvi na vsake tri tedne. Ravno toliko, da preverimo, če smo še vedno dame. Če
vsi švicamo, nihče ne švica. Spuščeni lasje, podloženi modrci in mejkap? Niti v
sanjah. Zaradi vročine smo vsi lepljivi, koža na obrazu je povoskana. Na vsake
toliko mimo pridiši kakšna bogata turistka in ji par metrov sledimo z globokimi
vdihi skozi nos. Ravno toliko, da se spomnimo, kako dišimo doma. Nismo lepi,
smo pa srečni. In hvala tetkam v hostlih, ki nam za 50 centov na kilogram
operejo oblačila. Po tretji žehti te ni več sram, da si ji predal boj s
smrdljivo vrečo. Toaletni papir je luksuz. Straniščna školjka tudi. Boste pa
zato skoraj povsod našli "bum gun". Ščurki in podgane so hišni
ljubljenčki. Razen, če pridejo preblizu kuhinji. Potem so kosilo.
Je vredno? Vedno!
Po nekaj norih nočeh sem se poslovila od Hanoja in 45 ameriških dolarjev,
ki so šli za odprto avtobusno karto s petimi postajami s severa Vietnama proti
jugu. Prvotni načrt: Hanoj – Hue – Hoi
An – Nha Trang – Ho Chi Minh. Če kaj ne pride vmes. Iz Hanoja v Hue nočni
bus vozi 14 ur. "We pick you up in zi hostel," so rekli. Nič
lažjega. Namesto ob petih popoldne, je nenavadno lep Vietnamec na recepcijo
hostla prišel nekaj čez šesto. "Miss Maja? I pick you up." Okej. Nenavadno,
kako hitro nekomu v roke porineš svoj backpack in mu slediš na ulico. Kje je
avto? Ni avta. Gospodič me je pobral z motorjem. Mojo prtljago je dal med noge
in mi nakazal, naj skočim na motor. Hm, okej. Nenavadno, kako hitro z vsem
svojim premoženjem skočiš na motor z neznancem. Sploh, če je muci.
Bus se je izkazal za dobro naložbo. Vesoljsko plovilo s tremi dvonadstropnimi
vrstami sedežev, ki se spustijo v ležalnik. Najbolj udobnih 14 ur na razrukani
cesti, ever. V Hueju sem se dobila z Američani in Kanadčani, ki sem jih
spoznala v Halong Bayju in bomo po vsej verjetnosti skupaj potovali vse do juga
Vietnama. Ravno prav nori in na isti valovni dolžini.
Pri Vietnamu mi je najbolj všeč, da ima toliko obrazov. Kaotične ulice na
eni in osamljene peščene plaže na drugi strani. Kam gremo danes? Na plažo!
Promet v Hueju je za odtenek bolj umirjen kot v Hanoju, zato smo si drznili
najeti motorje. Pot čez predele, kjer Zahodnjaki niso pogost pojav, je bila
osvežujoča sprememba. Ob prašni cesti se igrajo bolhasti, šepavi psi in umazani
otroci, ki so komaj shodili, z njihovih hrbtov pa bingljajo bratci in sestrice,
ki se šele učijo plaziti. Eden od njih se je igral z mačeto, ki jo je nekdo
pustil ob cesti. Hm.
(Fotk ni, ker so bili aparati pod sedeži motorja. In ker sem se bala mačete.)
(Fotk ni, ker so bili aparati pod sedeži motorja. In ker sem se bala mačete.)
Po nekaj napačnih zavojih smo vendarle našli plažo. Prazna, čista, bela.
Smo še vedno na istem planetu?
