Tuk tuk. Who's there?: Ho Chi Minh in slovo od Vietnama

Saigon. Ho Chi Minh City. HCMC. Hošiminh. Vse to je največje mesto v Vietnamu. In moja zadnja postaja preden skočim v Kambodžo. Mesto, kjer živi štirikrat toliko ljudi kot v vsej Sloveniji. In mesto, kamor se dnevno v službo ali šolo pripelje še enkrat toliko ljudi, kot jih živi v Sloveniji. V naslednjih štirih letih jih bo menda že 20 milijonov. Glede na število nosečnic, dojenčkov in nesmrtnih babic in dedkov, ki preplavljajo mesto, me ne preseneča. Pravzaprav me v tem mestu nič več ne preseneča.

Nočni bus iz Nha Tranga nas je v Ho Chi Minh pripeljal v 13 urah. Tudi ta spalnik je videti kot vesoljsko plovilo s stoli, ki se spustijo v postelje, v zadnjem delu pa so tri skupna ležišča. In ker sem sedež rezervirala par ur prej, sem dobila ravno tega. Noč sem tako preživela v objemu dveh Nizozemk. Khm.

Če sem v začetku meseca zapisala, da je glavno mesto Vietnama Hanoj kaotično, potem bo treba za Ho Chi Minh najti novo besedo. Nadkaotično. Vesela sem, da sem malo šolo prečkanja ceste opravila že na severu. Medtem ko napol miže, a odločno, prečkaš cesto, mimo tebe milimeter stran švigajo motoristi. Ko se navadiš adrenalina, prav paše malo vetra v laseh. Motorjev je več kot pol toliko kot prebivalcev, na njih pa tudi tu prevažajo vso družino, hladilnike, LDC televizorje, sedežne garniture, babice na gugalnih stolih, ikebane in mešalne stroje (a.k.a. mešal'c za beton! :)). Nasprotno od motorjev, avtomobilov nimajo vsi. Tisti, ki so dovolj premožni, da si jih lahko privoščijo, pa razkorak med revščino in bogastvom najraje izpostavijo tako, da se skozi mesto pripeljejo z mercedesom, lexusom ali poršejem. Ker pač lahko.

Kakorkoli, Ho Chi Minh ima vse. Glasne in barvite uličice z barčki in restavracijami, ki zadovoljijo tiste, ki iščejo nekaj lokalnega in tiste, ki so v Vietnam prišli na špagete bolognese. In KFC, Burger King, McDonalds ali Starbucks. Jebiga, tudi popotnike kdaj zgrabi domotožje. In nudli pač niso hrana za zdravljenje mačka. V mestu je veliko fancy hotelov in trgovin velikih imen modne industrije, pa tudi backpackerskemu žepu prijaznejših tržnic, kjer poleg sveže hrane najdete oblačila, obutev, dodatke, rezervne dele za karkoliže in tudi novo "Adidasovo" kolekcijo, v originalnost katere doma nihče ne bi podvomil (sarcasm off). HCMC je poln dobrih kavarn, vietnamska kava je močna, a zelooo sladka. Francoska kolonizacija je tudi tu pustila pekarne z rogljički. Mesto je glasno že čez dan, ko pade noč, pa se zmaj šele zares prebudi. Po glavnih ulicah med motorji mrgoli zabave željnih turistov in lokalcev. In mesto je nanje pripravljeno. Barov in klubov ne manjka, priložnosti, da vam kdo kaj izmakne pa tudi ne. Denar za štiri Saigon pivičke v modrc/štumf, vse ostalo pa pustite "doma". No – srečo in pamet. Tudi to je včasih fino imeti s sabo.

V mestu je tudi veliko stolpnic, na katere se lahko povzpnete in zmaja ujamete z druge perspektive. Popoldne, tik pred sončnim zahodom, če se le da. Najvišji v mestu je Bitexco Financial Tower, ki ima tudi razgledno točko. Namesto te, smo z Američankama poiskale turistom nekoliko manj znan stranski vhod, od koder se z dvigalom povzpnete na 52. nadstropje, v rooftop bar. Vstopnine ni, za najcenejše pivo pa boste odšteli 130.000 dongov (5,5 evrov). Kar je celo bogastvo, glede na to, da je pivo na tleh 9.000 dongov (40 centov). Vseeno pa bo ceneje, kot če bi kupili vstopnico za razgledno ploščad, ki je nekaj nadstropij nižje. In zanjo ne boste dobili piva. Pa preračunajte ;).

Večina glavnih turističnih znamenitosti je v prvem okrožju in jih z nekaj trme lahko obdelate kar peš. Na poti bo sicer treba 1000x odkimati gospodom, ki na motorjih čakajo, da vas popeljejo v neznano, a vseeno. Miss, motorbike? No, No. Miss, far away. No, no. Miss? No! In pokažem na svoje noge. I can walk. V mestu si lahko ogledate še palačo, na katero so Vietnamci zelo ponosni, saj simbolizira njihovo samostojnost in neodvisnost ter združitev Severnega in Južnega Vietnama. V bližini je tudi katedrala Notre Dame in stara pošta iz kolonialnega časa, ki še vedno obratuje. V vojnem muzeju (War Remnants Museum) se vam bo koža naježila ob prizorih in spominih na vojno, ki so še vedno sveži.

CU CHI TUNNELS

Ho Chi Minh, ki ga lokalci še vedno raje imenujejo Saigon, ima za seboj težko preteklost. Tako kot cela država. O vojni ne marajo govoriti, če že, pa govorijo o sovražniku – ZDA, medtem ko državljanske vojne ne omenjajo na glas. Vojno, ki jo mi poznamo kot vietnamsko, Vietnamci imenujejo ameriška vojna. Dve uri vožnje iz mesta si lahko ogledate tunele Cu Chi. Gre za ostanke 121 kilometrov dolge mreže tunelov, tri nivoje pod zemljo, kjer so se skrivali gverilci in civilisti. Pod zemljo so zgradili celo kuhinje in dnevne prostore, zračnike pa zakamuflirali med listjem. Čeprav so imele komunistične sile več žrtev in slabo orožje, so poznali teren, v džungli pa so bili veliko bolj iznajdljivi od Američanov. Ti so na območje tunelov vrgli 30 ton eksploziva, a ker to ni zadostovalo, so po gozdovih razpršili še kemikalije. Te so uničile rastline, ki so zakrivale poglede ali dajale hrano, posledice pa so vidne še danes. Otroci se namreč še vedno rojevajo z deformacijami. ZDA so se zaradi pritiskov javnosti in stroškov leta 1973 vendarle umaknile iz Vietnama in podpisali so mirovno pogodbo. A Severni in Južni Vietnam sta jo prekršila in sever je premagal jug. Vojna se je končala leta 1975, ko je v Sajgonu zaplapolala zastava Severnega Vietnama, mesto pa so preimenovali po komunističnem voditelju – v Ho Chi Minh. Čeprav komunistična propaganda tega ne omenja, so civiliste pobijali vsi. Američani, Južni in Severni Vietnamci. Umrlo je okoli tri milijone Vietnamcev, od tega 2 milijona civilistov.

Ogled Cu Chi tunelov je sicer prirejen za turiste. Tunele so namreč nekoliko razširili, sicer Zahodnjaki vanje ne bi mogli zlesti. Vietnamci so precej vitkejši in bolj gibčni, sestradani domačini pa so ozke predore gradili tudi zato, da plečati ameriški vojaki ne bi mogli zlesti vanje. Tiste, ki se jim je vendarle uspelo prebiti skozi, pa so čakale pasti. Na ogled je krajši odsek tunelov, skozi katere se prvih nekaj korakov spuščate kleče, nato pa je treba na kolena. Tuneli vijugajo in imajo neskončno odcepov, zraka primanjkuje, občutek, da boste morda ostali ujeti v njih, pa je močno prisoten. Ne predstavljam si, da bi tam čepela več tednov, nad glavo pa poslušala strele in pokanje bomb.

Mimogrede, strele med hojo po džungli nad tuneli še vedno slišite. Nekaj metrov stran je strelišče, kjer za en evro dobite 10 nabojev in orožje. Kakšno orožje? AK47, M16, M30, M60 ... Hm.

MEKONG DELTA

Teden v Ho Chi Minhu sem sklenila z obiskom delte reke Mekong. Avtobus iz Ho Chi Minha do delte vozi uro in pol, na poti na se lahko ustavite še v Vinh Trangu, kjer poleg pagode in vrtov najdete še nasmejanega, ležečega in stoječega budo.

Mekong se razprostira čez dolgih 4.350 kilometrov in prečka kar šest azijskih držav, kar pomeni, da me spremlja že mesec in pol. Mekong Delta zajema skoraj 40 tisoč kvadratnih kilometrov in je eno najbolj rodovitnih področji. Življenje ob reki se tako vrti okoli pridelovanja hrane, plavajočih tržnic, reka pa z nanosi gradi otočke, ki so naseljeni z domačini in več kot 10 tisoč živalskimi vrstami. Po vodi smo se zapeljali s čolni, nekje vmes je mimo pripravala mrtva kokoš, za njo še mrtev piton. Na kopnem sem za vrat dobila še živega.