Po skoraj štirih mesecih potepanja po jugovzhodni Aziji se vračam tja, kjer
se je vse začelo. Bangkok se ni spremenil. Jaz sem se.
Ko sem oktobra pristala v tem norem mestu, me je bilo malo strah, priznam. Azijskega
kaosa, ljudi, prometa, ulične hrane, same sebe. Danes me je strah samo še tega,
da bo počasi treba domov.
Azija mi je postala domača in občutki ob vrnitvi v Bangkok so povsem
drugačni od najinega prvič. Smejim se sami sebi, ko se spomnim, s kakšnim
nezaupanjem sem pojedla svoj prvi pad thai pri brezzobi gospe na ulici. In
primem se za glavo, ko se spomnim paranoičnih priporočil domačih, naj jem samo
sadje, ki ga lahko olupim. Se hecaš? Danes smo pojedli prvega pečenega črička.
Za hec.
In zdaj? Na pivo s Slovenci. Fino je spet govoriti slovensko, čeprav zdaj
sumljivo šušljam in iščem prave besede, ki bi dovolj slikovito opisale moje
zmešane misli. Ne najdem jih. Še eno pivo, prosim.
Ob prvem srečanju z Bangkokom sem si ogledala templje, a tokrat me je
vleklo višje. Zadnja dva meseca v Indoneziji
in po tajskih otočkih sem okrog hodila bosa. Peščene plaže pač ne zahtevajo
veliko. In v teh dveh mesecih sem bila v velikem in sijočem mestu le ob kratem
skoku v Singapur. Rada imam otočke,
ampak velika mesta so bolj adrenalinska. In ker obožujem višino pač ne morem
domov preden se povzpnem na kakšen nebotičnik in tajsko prestolnico ujamem s
ptičje perspektive.
Z Američanko (ki sem jo pred tremi meseci spoznala v Vietnamu), Angležijo
in Nizozemko (ki sta se mi priklopili v hostlu) smo večer preživele nad mestom.
Sky Bar na 64. nadstropju Lebua State Towerja je postal še večja
atrakcija potem ko je gostil snemalno ekipo filma Hangover 2. Na vrh mogočne zgradbe z zlato kupolo se lahko
povzpnete brez večjih zapletov. Prvi pogoj je, da niste v japankah in
raztrganih kratkih hlačah. Me smo prišle okoli polnoči in se izognile največji
gneči. Vstopnine ni, pijača v baru pa je precej draga. A nihče vas ne bo čudno
gledal, če je ne naročite. Zastonj razgled, torej!
Bangkok slovi bo divjem nočnem življenju in zdaj, ko se ga ne bojimo več,
je čas, da izkusimo tudi to. Francoza, ki sem ju spoznala v hostlu in sta
zaljubljena v Ljubljano, kjer sta
pred leti študirala, sta nas že čakala v klubu Onyx. Tu se zabavajo predvsem lokalci in zahodnjakov ne boste
videli. To!
Ne vem, kaj je z Azijci in čevlji, a tudi sem ne boste prišli v vsaki
obutvi. Obvezne superge! Verjetno zaradi varnosti, ampak precej smešno je
videti šik gospodične v mini krilcih in tekaških supergah. In ker smo bile
gospodične v sandalih, nas niso spustili v klub.
Now what? V zadnjih mesecih sem se o Azijcih naučila: Ko kaj potrebuješ,
bodo vedno v bližini z rešitvijo. Deset korakov v levo in evo tetko, ki prodaja
in izposoja čevlje. Grde in prevelike, ampak, kaj, kdo nas pa pozna!
Dan pred odhodom sva z Ameriko počivali ob strešnem bazenu hotela Prince Palace z razgledom nad mesto in
načrtovali, kdaj in kje se naslednjič srečava. Kmalu!