Zadnja postaja: Bangkok!


Po skoraj štirih mesecih potepanja po jugovzhodni Aziji se vračam tja, kjer se je vse začelo. Bangkok se ni spremenil. Jaz sem se.


Ko sem oktobra pristala v tem norem mestu, me je bilo malo strah, priznam. Azijskega kaosa, ljudi, prometa, ulične hrane, same sebe. Danes me je strah samo še tega, da bo počasi treba domov.


Azija mi je postala domača in občutki ob vrnitvi v Bangkok so povsem drugačni od najinega prvič. Smejim se sami sebi, ko se spomnim, s kakšnim nezaupanjem sem pojedla svoj prvi pad thai pri brezzobi gospe na ulici. In primem se za glavo, ko se spomnim paranoičnih priporočil domačih, naj jem samo sadje, ki ga lahko olupim. Se hecaš? Danes smo pojedli prvega pečenega črička. Za hec.


In zdaj? Na pivo s Slovenci. Fino je spet govoriti slovensko, čeprav zdaj sumljivo šušljam in iščem prave besede, ki bi dovolj slikovito opisale moje zmešane misli. Ne najdem jih. Še eno pivo, prosim.


Ob prvem srečanju z Bangkokom sem si ogledala templje, a tokrat me je vleklo višje. Zadnja dva meseca v Indoneziji in po tajskih otočkih sem okrog hodila bosa. Peščene plaže pač ne zahtevajo veliko. In v teh dveh mesecih sem bila v velikem in sijočem mestu le ob kratem skoku v Singapur. Rada imam otočke, ampak velika mesta so bolj adrenalinska. In ker obožujem višino pač ne morem domov preden se povzpnem na kakšen nebotičnik in tajsko prestolnico ujamem s ptičje perspektive.




Z Američanko (ki sem jo pred tremi meseci spoznala v Vietnamu), Angležijo in Nizozemko (ki sta se mi priklopili v hostlu) smo večer preživele nad mestom. Sky Bar na 64. nadstropju Lebua State Towerja je postal še večja atrakcija potem ko je gostil snemalno ekipo filma Hangover 2. Na vrh mogočne zgradbe z zlato kupolo se lahko povzpnete brez večjih zapletov. Prvi pogoj je, da niste v japankah in raztrganih kratkih hlačah. Me smo prišle okoli polnoči in se izognile največji gneči. Vstopnine ni, pijača v baru pa je precej draga. A nihče vas ne bo čudno gledal, če je ne naročite. Zastonj razgled, torej!







Bangkok slovi bo divjem nočnem življenju in zdaj, ko se ga ne bojimo več, je čas, da izkusimo tudi to. Francoza, ki sem ju spoznala v hostlu in sta zaljubljena v Ljubljano, kjer sta pred leti študirala, sta nas že čakala v klubu Onyx. Tu se zabavajo predvsem lokalci in zahodnjakov ne boste videli. To!


Ne vem, kaj je z Azijci in čevlji, a tudi sem ne boste prišli v vsaki obutvi. Obvezne superge! Verjetno zaradi varnosti, ampak precej smešno je videti šik gospodične v mini krilcih in tekaških supergah. In ker smo bile gospodične v sandalih, nas niso spustili v klub.

Now what? V zadnjih mesecih sem se o Azijcih naučila: Ko kaj potrebuješ, bodo vedno v bližini z rešitvijo. Deset korakov v levo in evo tetko, ki prodaja in izposoja čevlje. Grde in prevelike, ampak, kaj, kdo nas pa pozna!









Dan pred odhodom sva z Ameriko počivali ob strešnem bazenu hotela Prince Palace z razgledom nad mesto in načrtovali, kdaj in kje se naslednjič srečava. Kmalu!